Zanimanje za evropske volitve je, milo rečeno, skromno. Razlogov za to je več, a dejstvo je, da zdaj poteka predvsem mobilizacija privržencev strank in nekaj prerivanja v obeh političnih blokih, kdo bo prepričal tiste ljudi, ki bodo na volitve šli. Velike večine bolj kot ne apatičnih volivcev ne bo dosegel nihče.

Že med predvolilno kampanjo pred ameriškimi predsedniškimi volitvami, so se začele pojavljati spletne strani, ki so preverjale trditve kandidatov, predvsem Donalda Trumpa. Zagotovo so nekatere obstajale že prej, a razmah se je začel v želji, da se ustavi pohod kasnejšega predsednika. Po njegovi zmagi, se je to nadaljevalo, predvsem v imenu boja proti lažnim novicam. Težava le, da je večina medijev, ki so se namerili pokazati resnico, že zdavnaj izgubila verodostojnost.

Nekako tako je tudi v Sloveniji. Čemu služi preverjanje izjav kandidatov za poslance v evropskem parlamentu s strani novinarjev in raziskovalcev na RTV Slovenija, tako imenovani Detektor, če je malo verjetno, da bo njihove ugotovitve upoštevalo veliko ljudi? Še posebej, ker bodo na volitve šli večinoma samo privrženci političnih strank. Si lahko mislite, da bo nekdo, ki zvesto sledi SDS, potem ko mu bodo na RTV Slovenija povedali, da je njegov kandidat povedal neresnico, temu verjel? Da si bo podpornik Andreja Šiška premislil, če mu bodo dokazovali, da se moti, da bo volivec Levice rekel, hej, ti novinarji imajo prav, moj kandidat pa ne, zato bom raje podprl nekoga drugega? Ne bodite no smešni. Tudi pri nas je zaupanje v večino medijev na psu.

Zaradi tega gre samo za zapravljanje časa in energije.

Da, to je problem. Problem, da večina ne zaupa več medijem, da jih vidi le še kot aktiviste za to ali ono politično opcijo. A ta problem ne izhaja iz družabnih omrežjih in od jeznih državljanov, krivda leži pri medijih, pri njihovih lastnikih in pri novinarjih. Če predolgo lažeš, ti na koncu ne verjamejo niti, če govoriš resnico.