Na volitvah se soočamo s problemom, da je političnih strank, ki se borijo za podporo volivcev, preprosto preveč. Veliko jih je že parlamentarnih in k temu moramo dodati še tiste od zunaj, ki poskušajo svojo srečo. Desnica, levica, liberalci, konservativci, socialni demokrati, zeleni, socialisti, nacionalisti, zmerni in skrajni, tisti ki so za oster nastop proti ilegalnim migracijam in oni, ki bi nacionalizirali gospodarstvo, ni da ni. Izbire je dovolj, a kljub temu se vsakokrat, ko se odpravljamo na volišča, najde ogromno ljudi, ki sveto trdijo, da nimajo koga izbrati, da so vsi kandidati zanič in da nihče ne predstavlja tega, za kar se sami zavzemajo.

Recimo primer Levice. Ta stranka nastopa kot bolj radikalna verzija Socialnih demokratov, a motite se, če mislite, da se ne najde veliko ljudi, ki celo njih označujejo za še eno buržoazno stranko, ki izdaja delavski razred in je kot takšna nevredna podpore.  Morali bi biti še bolj politično čistokrvni, goreči komunisti, ki bi zagovarjali izstop ne le iz NATO pakta, ampak celo iz EU. Veliko je njihovih kritikov z leve, ki se niti približno ne strinjajo z odprtimi mejami in verjamejo v nacionalne države, kot rešitev vseh težav. Posledično se nad stranko zgražajo in niti v sanjah niso pripravljeni glasovati zanje.

Takšnih primerov je ogromno. Ogromno je posameznikov, ki najdejo v katerikoli stranki nekaj, zaradi česar ji potem ostro nasprotujejo. Ne mislim, da ekonomski liberalec nasprotuje socialistom. Ne, da socialist nasprotuje socialistom, češ da niso dovolj socialisti. Ali da je jezen, ker stranka podpira obvezno cepljenje, sam je pa proti temu. Ali na desnici, da v konservativni stranki trdijo, da  je meje treba varovati, a da so migranti tudi ljudje s svojimi pravicami in so potem nacionalisti prepričani, da takšne stranke ne smejo nikoli podpreti.  No, v eni opozicijski stranki mislijo, da so vsi, ki niso v njihovi stranki, udbovski podtaknjenci, ki njihovemu presvetlemu voditelju ne pustijo na oblast.

Razumem, da ima vsak posameznik nekaj pogledov, okoli katerih ni pripravljen sklepati kompromisov. Tudi sam jih imam in sem o tem že pisal.  Razumljivo. Toda, potrebna je tudi sposobnost sklepanja kompromisov. Neka stranka mi je všeč, a ima tudi stališča, s katerimi se ne strinjam. Ne morem zaradi tega jezno zamahniti z roko in si reči, tu pa jaz ne bom sodeloval. Če ni vse 100% po moje, naj gredo k vragu. To je malo otročje in neodgovorno. Odraslo je poiskati skupne točke in potem podpreti tiste, s katerimi se najbolj strinjaš in upati, da bodo svoje obljube izpolnili. V političnem sistemu, kakršnega imamo, je tako ali tako nemogoče delovati brez sklepanja kompromisov, brez določenega popuščanja, da se uresnični vsaj nekaj iz programa strank. Nikakršno izdajstvo ni, da nekje popustiš, da drugje pridobiš.

Ne le v politiki, tudi v življenju vsakega posameznika se slabo konča, če nekdo ni sposoben sodelovati z drugimi in vedno vsiljuje samo svoje mnenje, kot edino pravilno in malodane podivja, če se kdo z njim ne strinja in če se ne uresničijo njegove zahteve. To ne pomeni, da je prepovedano kritizirati, se nestrinjati, ampak na koncu je najbolj zdravo, da ljudje pridejo do neke skupne točne in gredo naprej.

Na žalost opažam, in posledica je tudi toliko političnih strank, da pri nas ni najbolj pametno imeti drugačnega mnenja, da te večina označi za sumljivega, če samo namigneš, da se ne strinjaš s čem, kar večina sprejema. Si kar mislim, da ker nasprotujem konceptu odprtih meja, ker se sprašujem, ali uvoz migrantov ni le nova oblika kolonializma, s katero se povrhu zmanjšuje pogajalsko moč domačega prebivalstva napram lastnikom podjetij, nisem nekdo, ki bi ga radi videli v Levici. Pa pri tem nisem noben rasist in tudi migracijam ne nasprotujem, dokler so regulirane. Kaj hočem, me je tukaj pač bolj kot Violeta Tomić prepričala Ljudmila Novak. No, za druge verjetno nisem v redu, ker verjamem, da je samo skozi večjo evropsko povezavo mogoče zagotoviti našo neodvisnost od drugih velikih sil in da tudi če EU ima številne napake, odgovor ni uničenje, ampak reforma. Tretji so jezni, ker za vsako neumnostjo v svetu ne vidim zlonamernih Rusov. Spet komu gre v nos, ker mislim, da Jordan Peterson le ni popoln bebec.

In potem se vrata zaprejo.

V resnici potrebujemo le nekaj političnih strank. Več kot dese parlamentarnih in tistih, ki bi to rade bile, zagotovo ne. Ljudje se morajo začeti zavedati, da ni najbolj modro zahtevati vedno nove alternative in da ni posebej verjetno, da se bo kadarkoli pojavila stranka ali politik, ki bo povsem zadostil njihovim zahtevam. Zagotovo bo imel kakšno drugačno mnenje o kdo ve kakšni temi. Po drugi strani bi tudi politične stranke morale nehati izganjati drugače misleče, razen če gre res za radikalne razlike. Več odprtosti, manj zategnjenosti. Širše koalicije, ne enoumje znotraj ene stranke. Odprta vrata tudi za tiste, ki imajo nekaj drugačnih pogledov.