V iskanju zunanjih sovražnikov

Priznam, da mi gre zelo na živce teorija zarote, da naj bi Rusi s svojim vmešavanjem v ameriške predsedniške volitve na oblast pripeljali Donalda Trumpa. Ni dokazov, da bi kaj takšnega res storili, vsa teorija pa temelji na neverjetnem podcenjevanju pameti povprečnega ameriškega volivca. Pomislite, Rusi bi naj s poročanjem svojih
medijev in kampanjami trolov na družabnih omrežjih, mogoče tudi z razkritji Wikileaks, prepričali dovolj Američanov, da je Donald Trump boljši kandidat, Hillary Clinton pa povsem nevredna zaupanja.

Ker, vsi vemo, kako to deluje v Sloveniji, mar ne? Ena stranka počne prav to. Z nenehnim negativnim poročanjem svojih strankarskih medijev in vojsko trolov na družabnih omrežjih, nas vse skupaj prepričuje v svojo prav. A glej ga zlomka, uspeha ni in ni.

V resnici vsi to počnejo: iščejo zunanje sovražnike, ki s svojimi bolj ali manj prefinjenimi posegi narekujejo potek naših življenj. Revolucije, vojne, protesti, gospodarske krize, politična nestabilnost in zmage na volitvah in porazi na referendumih, vedno je kriv nekdo drug. Arabsko pomlad, recimo, so nekateri hitro naprtili na ameriška in izraelska ramena. Do revolucij ne bi moglo priti, če jih ne bi organizirali od zunaj, so malodane vpili.

Kakor, da prebivalci Libije ne bi imeli svoje pameti in svojih želja. Niti ZDA ne morejo iz nič pričarati vojske upornikov in ljudi, ki jih potem podpirajo. Oziroma, lajko, ampak če je prave podpore malo, se ta vojska hitro razblini. Lahko le izkoristijo obstoječe stanje in Američani so, da, skupaj s svojimi zavezniki, v Libiji to storili na škodo vseh prebivalcev te do tedaj razmeroma bogate države. Podobno se je zgodilo v Siriji. A vendar, ne bodimo naivni. Sirci sami so morali vsaj malo v sebi nositi seme nezadovoljstva. Saj tudi ni težko razumeti, zakaj. Če bi nekdo v Sloveniji vladal tako kot Asad v Siriji, bi tudi pri nas imeli ogromno nezadovoljnih. Že zdaj jih imamo, čeprav živimo v demokraciji in imamo toliko svobode, da lahko vsak laja na vsakogar, kolikor ga je volja.

Med ameriško okupacijo Iraka se je razmahnil večkrat brutalen odpor. Skrajneži so prišli na svoj račun in število terorističnih napadov je eksplodiralo. Spomnim se, kako so številni Iračani tedaj z nejevero gledali na dogodke, prepričani, da so teroristični napadi delo Američanov, ki s svojimi agenti le te izvajajo, da bi razdvojili Iračane. Res? So Američani lastnoročno proizvedli razkol med šiiti in
suniti, med skrajneži in zmerneži, ali so razpoke obstajale že dolgo pred njihovim prihodom v Irak? Seveda so, vendar je bilo lažje okriviti nekoga drugega, kot se pogledati v ogledalo in si priznati, da v tvoji državi živi veliko ljudi, brez pomisleka pripravljenih razstreliti se na polni tržnici in v smrt poslati na desetine ljudi. Da, mogoče so Američani res uporabili tisto staro delo in vladaj, ampak za vse pa res niso bili krivi.

Tudi za brexit bi naj bili krivi Rusi. Le še ena oslarija več. Kdorkoli je malo več bral britanske medije, je hitro spoznal, kako negativno so nastrojeni proti EU. Britance so imeli za nekaj več, za otok, v ostrem nasprotju s kontinentom. Sebe so predstavljali kot svobodne in napredne, preostanka Evrope pač ne. Skupaj z reakcijo na imigracijo in propadanjem starega industrijskega jedra države, je ta zmes pripeljala do zmage na referendumu o izstopu iz EU. Vidite, povsem notranji vzroki. Kaj bi naj Rusi imeli pri tem?

Enako velja za probleme EU. EU nihče ne ruši, ruši se sama, od znotraj, zaradi nesposobnosti vladajočih elit, da odgovorijo na pereča vprašanja. Macron je kriv, ne Putin. Salviniji in Orbani se krepijo, ker nihče drug ne zna tako nagovarjati množic. Tudi Trump je zmagal čisto sam, brez tuje pomoči.

Američani ali Rusi, Židi ali muslimani, komunisti ali klerikalci, vedno se najdejo priročni grešni kozli, ki jih lahko okrivimo, a razmišljajoči človek bi se moral zavedati, da je to le utvara. Da, negativni vplivi so vedno, kakor naprimer pritiski ZDA na Venezuelo ali sankcije Rusije proti Ukrajini, ampak pogledati je treba tudi na notranje razmere in kaj v resnici povzroča probleme. V Venezueli socialistični eksperiment ni uspel odpraviti številnih težav, od korupcije do visoke ravni kriminala (sicer značilne za celotno regijo) in nič čudnega potem ni, če opozicija to izkorišča, medtem ko opozicijo izkoriščajo ZDA. A poglejte, glede na to, da opozicija ni sposobna strmoglaviti oblasti, očitno ni vse tako slabo in ima Maduro
dovolj podpore. Ne le v oboroženih silah, ampak med množicami. V Ukrajini, ah, kaj bi o Ukrajini. Tam je vse narobe, oligarhija še vedno vlada in nacionalistični skrajneži paradirajo po ulicah. Sami so zakuhali upor rusko govorečega prebivalstva na jugovzhodu in Krimčani so z olajšanjem pobegnili s potapljajoče se ladje, v varen objem Rusije. Niso ukrajinske vojske premagale posebne enote ruske vojske, ampak so jih zaustavili rudarji in vozniki avtobusov, prestrašeni, da se fašistična pošast plazi nad Donbas. Dobro lekcijo so dobili s
tragedijo v Odesi.

Vedno je treba pomesti pred lastnim pragom, se najprej zazreti vase, poiskati napake in jih skušati odpraviti. A kljub temu večina najprej raje išče izgovore in se reševanja problemov sploh ne loti. Je pač lažje, če so vsega vedno krivi drugi. Ampak meni osebno, to gre zelo na živce. Ker gre za preusmerjanjepozornosti, ko bi se moralo iskati rešitve.

Advertisements