Posledica nespametne ameriške zunanje politike je vedno tesnejše povezovanje njihovih konkurentov

Kitajski predsednik Ši Džinping je svetu s svojim nenapovedanim obiskom gospodarskega foruma v Sankt Peterburgu prejšnji teden poslal pomembno sporočilo, da ima Kitajska močnega prijatelja. Vidno zadovoljni ruski predsednik Putin, je hkrati lahko svetu sporočil ne le, da Rusija ni izolirana, če se množice poslovnežev zgrinjajo v rusko severno prestolnico, ampak tudi, da je Kitajska na ruski strani.

Obe državi povečujeta medsebojno trgovino in v svetovni politiki, še posebej znotraj Združenih Narodov, delujeta kot vedno bolj usklajen par. To kljub razlikam. Medtem ko je Kitajska gospodarska velesila, Rusija že dolga leta doživlja zastoj, ki ni le posledica gospodarskih sankcij. Rast je nizka. Trgovina med obema državama se ne more primerjati s tisto med Kitajsko in ZDA, čeprav je že presegla 100 milijard $. A potencial je tam. Rusija je lahko za kitajsko vir naravnih bogastev in vedno bolj tudi kmetijskih proizvodov, saj je na tem področju nesporna velesila. Tudi vojaško je tehnološko še vedno v prednosti in kot takšna vir naprednega orožja. Na drugi strani je lahko Kitajska vir investicij in vedno boljših potrošnih produktov. Kitajski Huawei bo v Rusiji razvijal omrežje 5g.

Obe državi sta v vedno tesnejšem zavezništvu in to partnerstvo je posledica ameriških pritiskov. Če teh ne bi bilo, bi mogoče druga na drugo gledali z večjim nezaupanjem. A ameriška diplomacija je nora in to ni pretiravanje. Ustvarja si nasprotnike, kjerkoli je mogoče. Napada tako konkurente, kot tudi zaveznike. Očitno je, da gre za neverjetno zaslepljenost z lastno močjo, vero v nepremagljivost, obenem pa za bolesten strah pred izgubo moči, zaradi česar so Trumpove ZDA v konfliktu z večino sveta. Potem ni nič čudnega, če se proti njim tvorijo koalicije, katerih vezi postajajo vedno močnejše.

Turki so se odločili za nakup ruskega protizračnega sistema S-400. Je že presenetljivo, kako se je Erdogan obrnil od tistega časa, ko so Turki sestrelili rusko bojno letalo in so vztrajali pri odstranitvi sirske vlade. Poskus državnega udara ga je očitno prepričal, da ne more zaupati svojim zaveznikom znotraj NATO pakta, hkrati pa je ameriška podpora Kurdom ogrozila ves jug Turčije. In je obrnil ladjo turške zunanje politike za 180 stopinj, naravnost v naročje Rusije.

Očitno je, da nekdo mrzlično dela na tem, da bi v Perzijskem zalivu zakuhal vojno. Zadnji napad na dva tankerja je ameriški državni sekretar Pompeo hitro pripisal Iranu, a jasno je, da prav islamska republika nima nobenega interesa, da začne vojno z nespametnimi napadi na naftno industrijo v regiji. Kdo je resnični krivec, lahko le ugibamo. V Iranu imajo to srečo, da lahko računajo na pomoč prijateljev in med njimi je tudi Kitajska. Na srečanju Šanghajske organizacije za sodelovanje v Biškeku, je tako kitajski predsednik Ši iranskemu predsedniku Hasanu Ruhaniju zagotovil nadaljevanje sodelovanja kar pomeni, da lahko Američani le sanjajo, da bodo izolirali Iran. Šanghajska organizacija vedno bolj postaja protiutež ameriški globalni ureditvi in države, kot Kitajska, Rusija in Indija lahko skozi ta forum iščejo nove povezave, sklepajo sporazume in druga drugo podpirajo v boju z ZDA. Da, celo Indija, ki nima najboljši odnosov s Kitajsko in upravičeno v njej vidi konkurenta in podpornika Pakistana. A celo ta Indija, ki bi lahko bila ameriški zaveznik, je postala tarča ameriških gospodarkih pritiskov, ko Trump rohni, da se je ves svet zarotil proti ZDA.

Svet je vedno bolj razdeljen. ZDA izgubljajo prevlado in njihov sistem zavezništev, s katerimi si jo ohranjajo, je naluknjan. Na drugi strani je os Peking – Moskva vedno močnejša in se ji pridružujejo tisti, ki bi ob drugačni ameriški zunanji politiki tega ne storili: Turčija, Iran, Pakistan. Vedno večja je tudi privlačnost Kitajske. Njihovo gospodarstvo bo v trgovinski vojni z ZDA vsekakor nekaj izgubilo, a že zdaj je po velikosti primerljivo, po kupni moči pa bržkone že večje od ameriškega. Je tudi tehnološko vedno bolj napredno. Če se bo gospodarska rast zmanjšala za odstotek ali dva, bo še vedno višja od tiste v ZDA. Zaradi tega bodo manjše države po svetu dobro premislile, na čigavo stran se postaviti, kajti medtem ko Kitajci umirjeno ponujajo svojo novo svilno pot, Američani vedno bolj grozijo. Razlika v pristopu ne bi mogla biti bolj očitna.

Čisto mogoče je, da bo od ameriškega imperija ostal le angleško govoreči svet, medtem ko bodo celo partnerji znotraj NATO pakta, kakršna je Nemčija, skušali voditi bolj neodvisno zunanjo politiko in si puščati odprta vrata. Če bo ameriška zunanja politika postala še bolj agresivna, bo ogrozila celo dolgotrajna zavezništva. Prišlo bi lahko do tega, da bodo v Washingtonu zahtevali prekinitev trgovanja z vsemi njihovimi nasprotniki, od Irana, Rusije, do Kitajske in popolno odprtost za ameriške izdelke in mislimo si lahko, da bo ob takšnih pritiskih marsikatero državo minilo hlapčevsko ubogati ukaze, ki so jim prej v škodo, kot v korist.

Enopolarni moment v svetovni zgodovini je že dolgo časa pokopan in zdaj živimo v neki mešanici hladne vojne in koncerta velikih sil s konca devetnajstega stoletja. Ta zapleten sistem je poln nevarnosti, saj se največja sila na planetu ne zna soočiti z zatonom svoje prevlade, za katero so po propadu Sovjetske zveze mnogi mislili, da bo trajala za vedno. Po drugi strani ne moremo pričakovati, da bi se Kitajska samoomejila v svojem razvoju, ali da bi Rusija pokleknila pred vsemi zahodnimi zahtevami, niti, da bi se enkrat v prihodnosti v Indiji odločili, da bodo raje obmirovali in ne bodo prestopili svojih meja.

Konflikt je neizogiben in to ni le posledica Trumpove vladavine. Ameriška zunanja politika bi pod drugim predsednikom bila bolj taktna, a v ciljih enaka. K sreči zaostrovanje ne pomeni nujno tudi vojne med velikimi silami.

Advertisements