Nestrpnih je veliko. Je res narobe, če se na velik cerkveni praznik, 15. avgust, poročila na televiziji začnejo z romanji in slovesnimi mašami, ki se jih udeleži veliko ljudi? Bi morali poročati o čem drugem, tudi če ni resnično pomembnih novic, ki bi lahko zasenčile praznik? Mislim, da ne.

Čisto normalno je, da se pozornost usmeri k nečemu, kar je pomembno veliko Slovencem.

Pa je kljub temu dovolj takšnih, ki jih to zelo moti. Predvsem na družabnih omrežjih, ki so polna aktivistov vseh vrst, ki nenehno bijejo svoje vojne proti vsem možnim nasprotnikom.

Nestrpnost presega politične delitve. Ko se veliko Slovencev udeležuje proslav, ki častijo našo medvojno zgodovino in se spominjajo vseh žrtev, ki so v tem boju padle, se peni druga stran. Dražgoše ali Pohorski bataljon, ne morejo biti tiho. Po njihovem o tem mediji ne bi smeli poročati, nekateri bi najraje vse skupaj kar prepovedali.

Tako je mimogrede tudi ob slovesnosti pri ruski kapelici pod Vršičem. Napadov, sovraštva in posmehovanja, kolikor hočeš.

A to smo mi. To je Slovenija. Ljudje, ki hodijo na partizanske proslave in ljudje, ki hodijo k maši. Vse to moramo sprejeti. Narobe je tako goreče sovražiti, da se pri nekaterih zdi, da jih je to sovraštvo že popolnoma uničilo, izmaličilo, da niso sposobni več nobene dobre misli. Narobe je nenehno problematizirati to, kar delajo drugi, ker pač mislite, da je vaša sveta dolžnost, da vsaj na družabnih omrežjih, če ne v gostilni, ali celo v medijih, če imate takšno moč, čim bolj ponižate vašega nasprotnika.

Še posebej družabna omrežja so problematična, ker ljudje tam aktivno sodelujejo in potem ne znajo drugače, kot da se prerekajo in postajajo vedno bolj radikalizirani. Vse skupaj postane osebno, saj nihče noče nikoli priznati, da kdaj nima prav. Počutijo se, kot da so del večje vojne, v kateri morajo zmagati. In potem se vedno uvrstijo v enega izmed taborov in tulijo v isti rog, pa naj gre za migrante, Greto Thunberg, medvede, RKC, terorizem, rasizem….

Je razlika med konstruktivno kritiko, med izražanjem nasprotovanja in med nenehnim najedanjem, ki ne vodi nikamor. Poglejmo si le primer spolnih zlorab v RKC. Da, to je problem, s katerim se je treba soočiti in preganjati zločince, ampak ko enkrat začneš napadati starše, ker otroke pošiljajo k verouku, češ da so s tem sokrivi za spolne zlorabe, ker da je vsak duhovnih pedofil, se predajaš sovraštvu. Ponavadi tako govorijo ljudje, ki upravičeno ne sprejemajo, da so vsi muslimani, ker jih zelo majhen odstotek med njimi izvaja teroristične napade, že kar teroristi, ki jih je treba preganjati. Nikoli vseh članov neke skupine ne smete soditi po dejanjih nekaj posameznikov.

Skrajneži ponavadi najbolj škodijo samim sebi, saj sovraštvo ni nekaj, zaradi česar bi bolje živeli. A če jih je dovolj, začnejo zastrupljati tudi druge in to se nam v Sloveniji dogaja. Po tej poti ni pametno stopati. Nekateri politiki od tega res živijo, za vse druge pa je to le izguba časa in energije, nepotrebno prerekanje, ki dela našo domovino slabšo, ne boljšo.

Odgovorna politika mora delati na tem, da povezuje, ne po nepotrebnem razdvaja. Tudi, če je predsednik Borut Pahor tako osovražen med glasno manjšino, s svojim udeleževanjem na številnih prireditvah in s poudarjanjem povezanosti, dela prav. S tem seveda ne dajem podpore vsemu, kar dela in govori, a ta del se mi zdi zelo koristen.