Demokrati na tretjem soočenju v Teksasu, tokrat v manjšem številu

Demokratska stranka je število kandidatov, ki jih je skupaj postavila na oder na tretjem soočenju, zmanjšala na deset in tako so se ti lahko v četrtek v Houstonu, v Teksasu spopadli na en sam večer, ne tako kot na prejšnjih dveh soočenjih, kjer se jih je v dveh dneh zvrstilo dvajset. Seveda to ne pomeni, da je v igri samo še deset kandidatov. Stranka je postavila kriterije, ki so jih morali kandidati doseči, da so se lahko uvrstili na soočenje.

Ti kriteriji so bili tarča številnih kritik predvsem kandidatov, ki se jim ni uspelo uvrstiti. Med njimi je bila tudi Tulsi Gabbard, ki je skupaj s še nekaterimi že od vsega začetka bila tarča napadov. Stranka čisto očitno v ospredje potiska nekatere in odrinja druge. A resnica je takšna, da  je kandidatov preprosto preveč, zaradi česar so soočenja le cirkus, saj politiki, naj bodo še tako sposobni, v nekaj minutah ne morejo ustrezno razložiti svojih stališč in rešitev, ki jih predstavljajo.

Ankete javnega mnenja še vedno največ podpore pripisujejo podpredsedniku v Obamovi administraciji, Josephu Bidenu. Sledita mu dva progresivna kandidata, Bernie Sanders in Elizabeth Warren.  Potem se jih zvrsti še nekaj, ki imajo nekaj malega podpore, a zdi se, da zdaleč premalo, da bi lahko še resno upali na preboj. A puške v koruzo še ne bodo vrgli, še posebej, ker smo šele v obdobju soočenj, prve odločilne tekme pa so šele v prihodnosti.

Zadnje povprečje anket za Real Clear Politics, Bidenu kaže 26,8%, Sandersu 17,3%, Elizabeth Warren 16,8%, Kamali Harris 6,5%, Petu  Buttigiegu 4,8% in presenetljivo, Andrewu Yangu, ki je eden tistih, ki jih skušajo potisniti na obrobje, 3%. Yang, podjetnik kitajskih korenin v kampanji prodaja zamisel univerzalnega temeljnega dohodka in skozi ta projekt ponuja rešitev za številne težave moderne  ameriške družbe. Na tokratnem soočenju je šel celo tako daleč, da je desetim ameriškim družinam obljubil 1000 $ na mesec za eno leto, če mu bodo  na njegovi spletni strani sporočili, kako nameravajo ta denar porabiti.

Demokrati so obsedeni s trenutnim predsednikom Trumpom in tudi njihovi kandidati vedno znova ponavljajo napade nanj in zagotavljajo, kolikor odločno se le da, da ga bodo odnesli iz Bele hiše in spremenili njegovo politiko. Ta osredotočenost na Trumpa je resnici na ljubo povsem nepotrebna, saj le tega že dovolj vsakodnevno obdelujejo ameriški mediji, vsakemu Američanu pa je tako ali tako jasno, da ga ne marajo in ponujajo drugačno politiko.

Nekaj je tem, ki najbolj zaposlujejo vse kandidate. Vprašanje zdravstvenega zavarovanja je tisto, na katerem senator iz Vermonta, Bernie Sanders, s podporo senatorke iz Massachusettsa, Elizabeth Warren, dokazuje svojo progresivno naravo. Toliko celo, da nanj letijo oznake socializma, čeprav je v osnovi čisto navaden socialni demokrat, ki nikjer v Evropi ne bi posebej izstopal. Takoj v začetku debate je bilo govora o dveh različnih vizijah, kako čim več Američanom zagotoviti čim boljše zdravstveno zavarovanje. Na eni strani je ukinitev zasebnega zavarovanja, ki bi ga naj nadomestilo državno, na drugi strani ohranitev možnosti, da vsak Američan obdrži zavarovanje, ki ga že ima. V tem se Sanders in Warrenova razlikujeta od Bidena, ki je oba zelo hitro izzval, naj mu postrežeta s stroški njunih programom. Ti bi bili enormni, a kar oba trdita je to, da bi stroški za povprečnega Američana na koncu bili nižji, višji pa za bogatejše in podjetja. V osnovi je vprašanje le, kdo bo na koncu vse skupaj plačal.

Ne gre se znebiti občutka, da kar nekaj kandidatov ne podpira bolj radikalne reforme zdravstvenega zavarovanja, ker se boji, da bo s tem odbila preveč volivcev, ker jih bo Trump lažje prepričal s širjenjem strahov pred socializmom.

Demokrati se ves čas vrtijo okoli  nekaj tem. Razen zdravstvenega zavarovanja, je to še odnos do imigracije, do rasizma, do pravice do posedovanja orožja, nekaj še do gospodarstva, boja proti podnebnim spremembam in reforme pravosodnega sistema.  Razmere na južni meji so dobrodošla tema, saj lahko s prstom kažejo na grozljivo ravnanje z nezakonitimi migranti, na ljudi v kletkah, na odvzemanje otrok staršem, a pri tem gredo pogosto zelo daleč, tako da republikanci njihove izjave  prevajajo kot zagovarjanje odprtih meja. Gre za zgodbo, ki jo dobro poznamo tudi v Evropi. Del nacionalistične desnice je sveto prepričan, da levica dela na veliki nadomestitvi domačega prebivalstva in zaradi tega podpira migracije in hoče rušiti meje. Seveda se nihče veliko ne ukvarja s tem, zakaj ljudje iz centralne Amerike sploh hodijo v ZDA in kaj je v tistih državah narobe in ali to nima kakšne povezave z zgrešeno ameriško zunanjo politiko. To so že preveč zahtevne stvari in tudi nekaj, na čemer se ne da kovati političnih točk. Oziroma, nočejo jih.

To je verjetno tudi poglaviti razlog, zakaj Tulsi Gabbard, ki je delovala kot nasprotnica ameriških vojaških pustolovščin po svetu, na koncu ni našla prostora med deseterico izbranih. Ker je šla na obisk v Sirijo in se tam, ne da bi ga kakorkoli podprla, srečala s predsednikom Asadom, so jo označili za njegovega privrženca in našli so se tudi takšni, ki so jo razglasili kar za rusko orodje, s katerim tista zlonamerna država skuša vnašati razdor med poštene Američane. Saj veste, tako kot so na oblast uspeli spraviti Donalda Trumpa. Ali vsaj tako ta zgodba, nikoli dokazana, gre.  Da bi priznali svoje napake, to že ne. Če Berniju Sandersu ne bi metali polen pod noge v želji, da na oblast spravijo ‘neizogibno’ zmagovalko Hillary Clinton, Trump danes ne bi bil predsednik.

Da se v odnosu ZDA do sveta tudi z demokratskim predsednikom ne bo veliko spremenilo, dokazuje odnos do trgovinske vojne s Kitajsko. Da, demokratski kandidati nasprotujejo načinu, kako predsednik Donald Trump vodi pogajanja s Kitajci, a med vrsticami vsi povedo, da to državo smatrajo za konkurenta, ki nepošteno izkorišča trgovino proti interesom ZDA. Bolj jih skrbi, da nespametna politika odbija zaveznike in s tem maje ameriško prevlado v svetu. Videli smo na tem soočenju v Teksasu, da je celo Bernie Sanders venezuelskega predsednika Madura označil za tirana. Demokrati sicer napovedujejo umik ameriških čet iz Afganistana, a vemo, da je enako v svoji kampanji počel tudi trenutni predsednik. Če v Beli hiši ne bo več Trumpa, bo ameriška zunanja politika bolj taktna, a v bistvu povsem enaka.

tulsi
Tulsi ni uspel preboj med deseterico nastopajočih na tretjem soočenju demokratske stranke v Houstonu. Mogoče so težava njeni pogledi na ameriško zunanjo politiko

Če smo pošteni, to dobro vidimo v odnosu do nezakonitih migracij. Predsednik Barack Obama je na veliko deportiral ilegalne migrante, na meji z Mehiko so že za njegovega časa gradili ovire in ljudje so v času njegovega predsedovanja zapirali v kletke, toda tedaj je to opazil malokdo. Ko se je na oblast zavihtel Trump, se je vse spremenilo. Tudi strelski pohodi niso novost, a zdaj demokratski kandidati prav predsednika označujejo za belskega supremacista, ki je s svojim sovraštvom navdihnil recimo napadalca v El Pasu, ki je tretjega avgusta ubil čez dvajset ljudi. Enako je z rasizmom. Spet ne nekaj, kar bi se pojavilo pod Trumpom in tudi vprašanje, če je pod tem predsednikom to res toliko bolj pereče vprašanje, kot je bilo recimo pred desetletjem.

Počasi se število demokratskih kandidatov manjša, kar bo omogočilo, da bodo volivci lahko več pozornosti posvetili njihovim predlogom in bo manjšo vlogo igrala narava tekme, v kateri lahko vsak le z udarnimi slogani nagovarja volivce, mediji pa pri tem prav tako iščejo bolj bombastične ali neumne izjave.

Za zdaj kaže, da sta v igri za končnega zmagovalca med demokrati dva tipa politikov, kar je tudi odsev vedno hujše razdeljenosti znotraj same stranke. Gre za boj med bolj radikalno progresivnimi silami in sredinsko usmerjenimi demokrati. Joe Biden ni kaj prida kandidat, ki občasno že kaže znake svoje starosti, a z bolj zmernimi stališči nagovarja predvsem tiste, ki mislijo, da drugačna politika ne more pomesti s Trumpom. Podobno kot on, delujejo tudi Harrisova, O’Rourke, Buttigieg in Klobucharjeva, le da manj uspešno. Na drugi strani sta Bernie Sanders in Elizabeth Warren. Obstaja velika verjetnost, da se bo njuna podpora na koncu zlila in bo pač eden odpadel in podprl drugega. Morebiti je prav v razmerju sil med tema dvema blokoma iskati končnega zmagovalca demokratske tekme.

Advertisements