Nobena skrivnost ni, da obe veliki ameriški politični stranki na obrobje odrinjata vse kandidate, ki pod vprašaj postavljajo ameriško zunanjo politiko.  Mediji jima pri tem pridno služijo. To gre zelo daleč. Liberalni mediji v ZDA nenehno, neumorno napadajo predsednika Trumpa. Razen v enem primeru. Tedaj, ko grozi drugim državam. Ko je ukazal napad na Sirijo, so ga pohvalili, da je končno predsedniški.

Na drugem večeru drugega soočenja demokratskih kandidatov za predsednika ZDA, je kongresnica s Havajev Tulsi Gabbard napadla senatorko iz Kalifornije Kamalo Harris. Iskanje grehov drugih kandidatov in dokazovanje, da niso primerni, ni nič izjemnega. Ko je Tulsi pozornost usmerila na delo Kamale Harris, ko je bila generalna državna tožilka Kalifornije, na pokvarjen ameriški pravosodni sistem, ni storila nič  nenavadnega.  Skušala je znižati raven podpore nasprotnici, kakor je na prejšnjem soočenju Kamala Harris storila tudi Josephu Bidenu. Nekaj, kar vsi kandidati počnejo vsem.

A za Tulsi Gabbard to očitno ne velja. Hitro se je iz medijev vsulo po njej obtoževanje, da podpira sirskega diktatorja Asada, ker se je z njim srečala in da je v resnici ruski človek, ki nima kaj početi v demokratski tekmi. Očitke na račun Harrisove so povsem prezrli, a težko, da jih niso opazili Američani. Propaganda lahko gre le tako daleč in ni vsemogočna. Gabbardova ima zelo nizko podporo in nobene možnosti, da postane predsednica, a vedno bolj očitno je, da tudi Harrisova nima veliko možnosti. Seveda, kaj se bo zgodilo slednji, če se bo morala soočiti s Trumpom in bo ta samo ponovil besede Tulsi Gabbard? Kaj bodo o neprizanesljivi kandidatki mislili temnopolti volivci, ki so največje žrtve ameriškega pravosodnega sistema?

Kaj očitajo Gabbardovi? Najprej srečanje s sirskim predsednikom Asadom. Pripadnica ameriških oboroženih sil se je sestala z uradno označenim sovražnikom ZDA in to je nekaj, kar ji nočejo odpustiti. Kljub temu, da s tem ni hotela legitimizirati Asada, ampak se le pogovoriti z nasprotnikom, slišati njegovo mnenje, najti mirno rešitev konflikta. Diplomacija ni zaželena, nekateri so hoteli vojno, ki jim je Trump potem ni dal. Hoteli so uničenje Sirije. Govor o množicah nedolžnih žrtvah državljanske vojne je le slepilo za naivne.

Med demokrate se je razširila bolezen rusofobije. Povsod jih vidijo, za vse so jim krivi. Njihovo sveto Hillary ni porazila njena neprijazna osebnost, ampak ruski troli. Kljub temu, da jim to ne pomaga v boju proti republikancem, se svoje odvisnosti ne morejo več rešiti. Zaradi tega vsakogar, s katerim se ne strinjajo, hitro označijo ali za ruskega agenta, ali za neumno žrtev ruske manipulacije.

To je pisec pri The New York Timesu, Wajahat Ali:

Tega je veliko. Norost se nadaljuje, medtem ko Američane zanimajo druge teme in se bodo na podlagi drugih tem tudi odločali, kdo bo njihov predsednik.

Še ena smešna stvar. Ker so ruski mediji, kakršen je RT, poročali o tem zapletu na demokratskem soočenju, so goreči aktivisti v ameriških medijih to takoj označili za dokaz ruske podpore Tulsi Gabbard in želje vnašati nemir med uboge Američane. Noro, ne, da o njihovih notranjiz zadevah nihče več niti poročati ne bi smel, kaj šele, da bi se norčeval iz njih. To je očitno nekaj, kar lahko počnejo samo oni. Saj veste, novinar CNN-a lahko pride v neko majhno državo in od tam pošlje prispevek, v katerem opisuje politično tekmo in celo kritizira kakšnega kandidata. Zanje je to vse normalno. Ampak to je pač dvoličnost. Se bodo že morali navaditi, da bodo tudi mediji njim počeli enako, kar oni počnejo drugim.

Po anketah javnega mnenja v demokratski tekmi še vedno vodi Joseph Biden, sledita mu Bernie Sanders and Elizabeth Warren. Kamala Harris je na četrtem mestu z 10%. Tulsi Gabbard je pri enem odstotku.

Še nekaj. Če bi Tulsi Gabbard bila moški, bi jo povrhu obtožili še seksizma.