Turškemu predsedniku Erdoganu je treba priznati, da odločno ponavlja eno in isto. Turčija bo slej ko prej obračunala s Kurdi ob svoji južni meji. V četrtek se je v Sočiju v Rusiji srečal z  ruskim predsednikom Putinom, ki ima nanj očitno več vpliva, kot ameriški predsednik. Medtem, ko je Trumpovo pismo, v katerem ga je ta opozarjal na posledice kakšnih grozodejstev turških sil nad Kurdi, vrgel v koš za smeti, se s Putinom dogovarja o usodi severa Sirije.

Zabloda je misliti, da Turki slej ko prej ne bi udarili na sever Sirije, tudi če bi Američani temu nasprotovali. Trump je v resnici zmanjšal možnost konflikta z zaveznikom v Natu. A pritisk njegovih nasprotnikov je vseeno ogromen. Zaradi tega se zopet obrača po vetru. Zdaj razmišlja o tem, da bi nekaj vojakov pustil ob sirskih naftnih poljih. Iz čisto humanitarnega razloga, verjetno. Ubogi nafti se res ne sme nič hudega zgoditi.

To nafto bi čisto slučajno zelo potrebovali na območjih pod nadzorom sirske vlade. Vidite, s tem, ko bodo Američani nadzorovali njihova naftna polja, bodo lahko še naprej škodovali sirskemu gospodarstvu. Hkrati bodo seveda skušali ves svet prepričati v to, da se drži sankcij proti Siriji, Iranu pa preprečiti, da bi tja izvažal svojo nafto. Potem bodo trdili, da je za trpljenje Sircev kriva nesposobna sirska vlada.

Lahko 200 ameriških vojakov prepreči sirskim vladnim silam, da si povrnejo naftna polja? Za zdaj, zagotovo. Sirska vlada ima dovolj dela z uporniki v Idlibu in s premikom svojih sil na turško mejo, kjer naj bi Turkom preprečili nadaljne napredovanje v notranjost države. Spopad z Američani še dolgo ne bo na sporedu.

No, resnici na ljubo si lahko Trump še premisli. Spet.