O usodi Sirije se odloča v Ankari in v Moskvi. Oziroma, povsem konkretno, o nadaljnjih korakih se je tokrat odločilo na srečanju ruskega in turškega predsednika v Sočiju. Da, Erdogan je Trumpovo pismo vrgel v koš in v tem je kar nekaj simbolike. Na enak način, verjetno zdolgočasen in brez kančka zaupanja, da ameriške besede še
sploh kaj štejejo, je turško ladjo usmeril v ruski pristan. To bo imelo velike posledice za vso regijo.

Dogovor v Sočiju predvideva umik vseh pripadnikov kurdske organizacije YPG s turške meje. Umakniti se morajo za 30 kilometrov. Ruske insirske sile bodo v prihodnje skrbele za varnost. Turki so se odrekli delu že osvojenega ozemlja v zameno za skupne patrulje do deset kilometrov v notranjost Sirije. Erdogan je zadovoljen. YPG bo umaknjena z meje. Uresničil bo lahko, ali vsaj poskušal, svoj projekt preseljevanja sirskih beguncev na to območje. Putin je zadovoljen. Sever Sirije bo pomirjen in Rusiji ne bo treba izbirati med prijateljstvom s Sirijo ali s Turčijo. Tudi Asad je zadovoljen, čeprav je na včerajšnjem obisku v pokrajini Idlib, turškega predsednika imenoval za tatu. Sirska vlada bo v prihodnje nadzorovala še več ozemlja svoje države. Počasi, korak za korakom, se bliža njihova popolna zmaga.

Kurdi zadovoljni ne morejo biti. Američani so jih pustili na cedilu in znašli so se sami na odprtem polju, brez možnosti zmage. Ostalo jim je vzeti, kar miza ponuja. Sanje o samostojni državi so umrle. Možnost, da bi se kdaj uresničile, je bila zelo majhna in odvisna od dobre volje ZDA, ki pa bi morale za uresničitev tega scenarija bržkone v vojno s kar štirimi državami, ki imajo na svojem ozemlju velike populacije Kurdov. Da bi kaj storili Evropejci, šibki, razklani in nepripravljeni več namenjati za svoje oborožene sile, je povsem izključeno.

V prihodnje bomo o Siriji bržkone slišali veliko manj. Frustrirani zaradi svojega poraza, bodo Američani pozornost usmerjali drugam in svetovni mediji, ki tako radi prepisujejo od njih, bodo temu sledili. Spomniti se moramo le usode Alepa, vseh pretočenih solz ob porazu upornikov in tišine potem, ko je sirska vlada začela mesto obnavljati. Alepo seveda še vedno stoji in konca sveta ni bilo. S Kurdi bo enako. Zavedati se moramo, da Turčija že desetletja na svojem ozemlju obračunava z organizacijo PKK in da napadi na njihove položaje v tujini, predvsem v Iraku, niso neka novost. Da bo njihova usoda dlje časa prisotna v medijih, bo prej posledica ameriških notranjih zadev. Demokrati bodo umik iz Sirije, za katerega kaže, da ne bo popoln, izkoriščali za napade na predsednika Trumpa. Volitve se bližajo.

Prišlo je do velikega premika. Če so po koncu hladne vojne ameriški predsedniki in njihovi zahodni partnerji odločali o skoraj vsem, je zdaj ta moč marsikje prešla v druge roke. Putin, Erdogan, Ši, Modi,Rohani in še kdo drug, so zdaj tisti, ki na srečanjih, kakršno je bilo četrtkovo v Sočiju, odločajo o usodi sveta. Živimo v več
polarnem svetu.