V petek je bil na svojem domu v Washingtonu aretiran urednik ameriške spletne strani The Grayzone, Max Blumenthal. Oblasti so ga pridržale zaradi napada, ki ga bi naj zagrešil med poročanjem ob poskusu nasilnega prevzema venezuelskega veleposlaništva v Washingtonu s strani podpornikov opozicije na vrhuncu množičnih neredov v Venezueli maja letos.

Blumenthala so pridržali za dva dni in mu v tem času niso dopustili, da bi poklical odvetnika. V uradno obrazložitev aretacije, češ da je napadel pripadnika venezuelske opozicije, lahko dvomimo. Prej gre za poskus zastraševanja alternativnih medijev, ki ne poročajo v skladu z ameriško zunanjo politiko.

‘Jasno da gre za del kampanje političnega preganjanja, namenjenega utišanju mene in The Grayzone zaradi našega novinarstva, s katerim razkrivamo prevare, korupcijo in nasilje skrajno desničarske venezuelske opozicije,’ je na twitterju zapisal Blumenthal, potem ko je odločno zatrdil, da gre v primeru obtožbe proti njemu za zlonamerne laži.

Da bo dolga roka ameriške države uporabljena proti tistim, ki se ne strinjajo z njeno zunanjo politiko, ni nobeno presenečenje. Aretacija prihaja v času, ko v zaporu še vedno gnije Julian Assange in ko se Edward Snowden skriva v Rusiji. Prihaja tudi v času, ko se je v Rusijo iz ameriškega pekla vrnila Maria Butina, žrtev anti ruske histerije. Tudi Butina je po svoji osvoboditvi govorila o slabih razmerah v zaporu, kjer so jo osem mesecev vlačili iz samice v samico.  O podobno slabih razmerah je v svoji reakciji na preživet konec tedna v zaporu pisal tudi Blumenthal. Ne le, da mu ni bil dovoljen telefonski klic, pet ur je preživel s vklenjenimi rokami in nogami.

Njegov pravi greh je, da se je postavil proti venezuelski opoziciji, ki je s podporo ZDA skušala strmoglaviti venezuelskega predsednika Madura. V Washingtonu so podporniki oblasti skušali s svojo prisotnostjo preprečiti prevzem veleposlaništva s strani opozicije. Slednji so veleposlaništvo oblegali in skušali tistim znotraj preprečiti dostavo hrane, obenem pa jim grozili. Na koncu so ameriške oblasti podpornike Madura nasilno odstranile. Blumenthal se je tudi osebno podal v Venezuelo, kjer je našel trgovine s polnimi policami, nekaj, o čemer se seveda ne sme poročati, ker bi moral ves svet verjeti, da bodo Venezuelci že jutri vsi umrli od lakote in je edina rešitev državni udar, ki bo na oblast pripeljal nekoga poslušnega Washingtonu. Maja letos je takšna oseba bil Juan Guaido, ki pa je svojo priložnost, tudi če ga je priznal sam slovenski zunanji minister, že zapravil. Blumenthalu se v dobro ni štelo niti to, da je venezuelsko opozicijo prikazal kot nasilno, kar so že prej storili tudi nekateri drugi. To se ne sklada s podobo venezuelske vlade kot edine nasilne in krive za vse žrtve neredov. Vsi bi pač morali verjeti, da se ubogo ljudstvo upira diktaturi, ki jih neusmiljeno pobija.

Svoboda izražanja je zelo pomembna. V Blumenthalovem primeru se kaže vsa naivnost tistih, ki mislijo, da bodo s krepitvijo moči države utišali vse s katerimi se ne strinjajo in jih obtožujejo za poplavo lažnih novic. Gre v veliki večini za konservativne in nacionalistične medije in posameznike na družabnih omrežjih. Toda, pozor, žrtve represije so tudi levičarji, ki se ne podpisujejo pod ameriško imperialno zunanjo politiko in si drznejo prikazovati drugo plat zgodbe, najsi bo to v Venezueli, Siriji ali Rusiji.