Ameriški novinar Max Blumenthal se je odpravil v supermarket v prestolnici Venezuele in našel polne police. Mogoče je to razlog, da nam zadnje čase ne poročajo več o pomanjkanju wc papirja in prikazujejo praznih trgovin.

Blumenthal ni prvi, ki se je sam prepričal, da poročila o pomanjkanju v venezuelskih trgovinah niso ravno resnična. Toda, tako on, kot ruski novinarji ali sami Venezuelci, ki podpirajo Madurovo oblast, so v večjih zahodnih medijih seveda v trenutku označeni za propagandiste, ki jim ne smemo verjeti. Verjeti moramo, da je v Venezueli lakota, da je tam diktatura. Lakota, kljub temu, da tega na nobenem posnetku ni videti in so shodi opozicije podobni karnevalom, kjer se večina lahko pohvali s pametnimi telefoni. Diktatura, kjer lahko opozicijski samozvanec brez posledic prireja shode in daje intervjuje tujim novinarjem.

Seveda ni vse tako preprosto. Če so trgovine polne, to še ne pomeni, da imajo navadni ljudje dovolj denarja, da si kupijo vse, kar želijo in potrebujejo. Nimajo. Ogromno ljudi živi od pomoči države, zaradi česar ima oblast med revnimi še vedno veliko podpore. Marsikaj je zaradi špekulacij in ničvredne valute povsem nedosegljivo večini.

Koliko je to posledica zunanjih pritiskov in notranje sabotaže opozicije in koliko posledica nedeluječega politično gospodarskega sistema in korupcije, je nemogoče pravilno oceniti ravno zaradi zunanjih pritiskov.

Kdo bo rekel, da je enostavno prikazati eno polno trgovino. Da, strinjam se. Toda, enostavno je prikazati tudi eno prazno. Če lahko iz slednjega zaključite, da je v državi lakota, lahko jaz iz prvega, da je obilje. Resnica je ponavadi nekje vmes, toda glede na to, da vam vsak dan lažejo, da Venezuela čez meje ne spusti humanitarne pomoči, ko v resnici blokira le ameriško, druga pa brez težav prihaja, ne bi preveč zaupal kritikom Madura in tamkajšnjega politično ekonomskega sistema.