V petek je sonce na Netflixu (v ZDA pa že dan prej na CBS all access) ugledal šesti del druge sezone Star Trek: Discovery, še ene v zgodovini popularne serije, ki svojo zgodovino vleče iz originala izpred pol stoletja. Verjetno je prav ta zadnja deležna največ kritik od vseh, čeprav tudi Enterprise pod kapitanom Archerjem, ki se je dogajala stoletje pred dogodki v originalni seriji, ni bilo ravno prizanešeno.

Prvi problem, na katerega je Star Trek: Discovery naletela, je bil ta, da se dogaja nekako desetletje pred dogodki originalne serije. Od časov, ko so snemali dogodivščine Kirka, Spocka in dr. McCoyja, so minila desetletja in tehnologija je šla naprej. Kar se je tedaj morebiti zdelo napredno, je zdaj videti obupno zastarelo. Skoraj nemogoče je bilo posneti novo serijo iz tistega časa, ki ne bi bila videti neprimerno bolj napredna. Živimo v času pametnih telefonov na dotik, ob katerih se glavni most stare Enterprise zdi kot ponesrečen disko, z vsemi utripajočimi lučmi. No, ustvarjalci nove serije, so si celo drzniti uporabiti holograme za komunikacijo, česar v originalni seriji ni bilo.

Seveda bi bilo modro posneti serijo, ki bi se dogajala za vsemi do zdaj posnetimi serijami, zaradi česar ne bi moglo prihajato do nasprotij z že posnetim.

Ampak to se zdi še najmanj. Razen res gorečih privržencev, bi vsi drugi odpustili te napake. Tudi Klingone, ki so v prvi sezoni poglavitni nasprotnik Federacije in ki so povsem spremenjeni. Resnici na ljubo tudi Klingoni, katere je spoznal Kirk, vizualno niso enakim tistim, s katerimi se je soočal Picard. Mogoče bi lahko odpustili tudi revolucionaren pogon, ki ga Discovery uporablja in s katerim lahko skače kamorkoli želi in o katerem prej ni bilo nobene omembe.

Bolj moteče so druge stvari. Najprej sam format pripovedovanja zgodb. Če smo bili navajeni, da je vsaka epizoda samostojna zgodba, razen v redkih izjemah, nam Star Trek: Discovery pogosto postreže z večimi vzporednimi v isti epizodi, ki se vlečejo celotno sezono. To je razlog, zakaj se čez leta verjetno nihče ne bo spominjal posameznih epizod, medtem ko se kakšne dobre zgodbe v prejšnjih spomnijo številni. Nekatere so s svojim raziskovanjem različnih dilem bile prav mojstrske.

Star Trek nam je vedno ponujal pozitivno vizijo prihodnosti, pustolovščino med zvezdami, začinjeno z nekaj humorja, tu in tam tudi ščepcem žalosti in obžalovanja, a to ni svet najnovejše serije. Ta je bila v prvi sezoni izrazito temna, postavljena v čas vojne in da je bila stvar še hujša, s prevarantskim kapitanom, ki je ladjo odpeljal v vzporedno vesolje, ki mu vlada psihopatski človeški imperij. Ogromno je bilo spletk, laži. Bolj kot drugim serijam v tem vesolju, je Star Trek: Discovery postala podobna Battlestar Galactici. S čimer ni nič narobe, le da dolgoletni oboževalci tega zagotovo niso hoteli.

Potem je tu Michael Burnham. Čeprav jo je potem, ko so njena starša ubili Klingoni, vzgajal Sarek, Spockov oče, o njej v vseh teh letih še nihče ni ničesar slišal. To je prva serija, ki na prvo mesto ne postavlja kapitana in to s seboj prinaša težave. Namreč, Burnham je predstavljena tako, kot da bi bila nezmotljiva. Nenehno, kljub temu da poveljstvo ni njeno, skuša vsiliti svoje mnenje in ustvarjalcem serije se je zdelo modro, da to prikažejo za pravilno. Vedno ima prav, tudi ko pomaga zanetiti vojno s Klingoni. V drugi sezoni, ko poveljstvo nad Discovery prevzame Pike, sicer znan kot kapitan Enterprise pred Kirkom, se pogosto zgodi, da prav Burnham narekuje odločitve, medtem ko on vse mirno požira. Ni težko razumeti, zakaj je temu tako. Gre za pritisk ideologije ustvarjalcev, ki so hoteli ustvariti feministično, povrhu še temnopolto ikono, a so na koncu ustvari nerealno Mary Sue, karikaturo popolnosti. Napaka je v tem, da pretiravajo in v tem, da je niso naredili za kapitanko, s čimer bi marsikaj bilo mnogo lažje.

V drugi sezoni so si ustvarjalci očitno k srcu vzeli številne kritike in naredili spremembe. Šesti del je tako bil že povsem soliden. Vse skupaj je na trenutke smešno, ker se vidi, kako sproti spreminjajo svojo usmeritev. V nekem trenutku kar mimogrede navržejo, da na Enterprise ne uporabljajo hologramov, s čimer skušajo pojasniti, zakaj teh ni bilo v originalni seriji, kljub temu, da jih je ta kot način komunikacije predstavila že na začetku prve sezone.

Star Trek: Discovery je še kar gledljiva. Marsikaj me moti, a popolna polomija ni. Kar nekaj dobrih vprašanj je do zdaj postavila, a lahko bi bila mnogo boljša. Zanimivo ob tem je, kakšna razlika je med kritikami profesionalnih kritikov in občinstva. Na Rotten Tomatoes 82% proti 49%. Jasno je, profesionalni kritiki hvalijo serijo predvsem zato, ker je to ideološko sprejemljivo. Zaradi Michael Burnham. Ni prvič, da se kritike med profesionalnimi kritiki in občinstvom tako zelo razlikujejo. Pogosto je še hujše, a to je neka druga zgodba.

Upam, da se bodo prihodnje epizode še boljše, da bo manj vzporednih zgodb in da bo kapitan Pike malo močnejši v odnosu do Michael Burnham in seveda, da bomo končno spoznalI Spocka.