Razlika skorajda ne bi mogla biti večja in je prav presenetljiva. Medtem ko ZDA ne morejo iz svoje kože in nenehno grozijo in si zapirajo vrata, je Rusom uspelo postati razsodnik med sovražniki in so dobrodošli v Siriji in Turčiji, v Iranu in Izraelu, v Iraku in Saudski Arabiji. Pogovarjajo se lahko z vsemi. Američani bi se lahko od njih marsičesa naučili, a so zaslepljeni s svojo vojaško in gospodarsko močjo in očitno menijo, da se jim vsi morajo podrediti, drugače so dovoljena vsa sredstva.

Najboljše se to vidi v zasuku v odnosih med Moskvo in Ankaro. Turki so podpirali sirsko opozicijo in pridno delali na strmoglavljenju Asada v Damasku, povsem v nasprotju v interesi Rusije. V nekem trenutku so celo sestrelili rusko jurišno letalo. Odnosi so se poslabšali, bilo je nekaj malega gospodarskih ukrepov in grozečih besed, a Rusi so bili potrpežljivi. Niso zaostrovali po nepotrebnem. Čakali so, dokler dve stvari nista Turke pognali v njihov objem. Najprej poskus državnega udara proti Erdoganu, potem ameriška podpora Kurdom v Siriji, ki jih Turki vidijo kot veliko grožnjo.

Zdaj Erdogan hodi na srečanja s Putinom in se dogovarja o usodi severa Sirije in nakupih orožja.

Ameriški odnos do svojih zaveznikov znotraj Nata je bil povsem drugačen. Da, skupaj s Turki so se vmešavali v Sirijo, a Erdogan je že zelo hitro izgubil ameriško zaupanje. Povsem mogoče je, da so v Washingtonu imeli prste vmes pri poskusu njegove odstavitve. Trump je že enkrat proti Turčiji izstrelil nekaj sankcij, ki so to državo gospodarsko drago stale. Zaradi turškega posredovanja na severu Sirije, so se začeli pozivi h kaznovanju Turčije, pozivi za uvedbo čim hujših sankcij. Že prej je nakup ruskih protizračnih sistemov Američane tako razkuril, da so jim odtegnili letala F-35. S tem so seveda odprli vrata Rusom, da lahko razmišljajo o prodaji svojih letal.

Na eni strani zmerna zunanja politika, na drugi agresivno ustrahovanje, grožnje in gospodarski napadi.

Trump je lastnoročno raztrgal jedrski sporazum z Iranom in v islamski republiki se zdaj niti pogajati več nočejo. Hude gospodarske sankcije so jih prepričale, da se nimajo o čem pogovarjati. Sovražnik je ostal sovražnik. Po drugi strani Putin Saudski Arabiji ni zameril poplave nafte, ki je ceno črnega zlata močno znižala in hudo udarila ruski proračun. Iz sovražnika je naredil partnerja, ki se ob neuspešnosti ameriških protizračnih sistemov v boju z raketami izstreljenimi iz Jemna, počasi ozira po kakšni boljši alternativi. Moskva bi le to bila z veseljem pripravljena dobaviti.

Američani so na koncu povsem pričakovano izdali Kurde, a kot kaže svojega zavezništva s Turki ne bodo ubranili. Po drugi strani je Rusom uspelo dobiti zaupanje obojih, kar je malodane neverjetno.

Dva različna pristopa mogoče izvirata iz razlike v moči med Rusijo in ZDA. Američani so še vedno nesporna vojaška velesila z ogromnim gospodarskim imperijem, ki uporabljen kot orožje, utegne biti bolj uničujoč od letal in tankov. Zaradi tega so arogantni in vzvišeni in mislijo, da se jim ni treba pogajati, da lahko samo zahtevajo in napadajo. Rusi so po drugi strani mnogo šibkejši. Njihov položaj v regiji ni odvisen samo od njihove vojaške prisotnosti, ki je v resnici zelo majhna, ampak predvsem od diplomatske spretnosti. Morajo se pogovarjati in pogosto nastaviti drugo lice.

Kljub temu je Putin uspel v nekaj letih postati razsodnik na Bližnjem vzhodu, ki mu zaupajo, ali pa nanj vsaj ne gledajo sovražno. Tako dobrega položaja v regiji Rusija verjetno še nikoli ni imela in v njihovih rokah je priložnost, da po dolgem času pride do stabilizacije in miru. ZDA po drugi strani doživljajo poraze, ki niso vojaški, ampak diplomatski. Vojne zmagujejo, miru ne znajo doseči. Mogoče bi bil končno čas, da se njihov pristop spremeni.