Gospodarstvo Hong Konga je po mesecih nemirov zdrselo v recesijo. Nasilna mladina je v tem času zažigala postaje podnebne železnice, paralizirala promet, terorizirala drugače misleče in napadala policijo. Policiji v Hong Kongu ni uspelo umiriti situacije, a zaradi delne neodvisnosti mesta, ni prišlo do prihoda večjih kitajskih vojaških sil, ki bi lahko proteste nasilno zatrle. V Pekingu so se odločili, da to ne bi bilo najbolj modro.

Protesti se nadaljujejo in Hong Kong je prav toliko kot notranjepolitična težava, le še eno bojišče med ZDA in njihovim največjim konkurentom, Kitajsko. Interpretacijo dogodkov lahko dodamo kar k trgovinski vojni med obema državama. Ni kakšnih posebnih dvomov, da v Washingtonu in tudi v Londonu proteste vzpodbujajo. Dvomimo lahko, da kdorkoli verjame v možnost uspeha protestov: slej ko prej jih bodo oblasti zatrle. Toda, po drugi strani gre za čudovito propagandno priložnost. Ko bodo začele padati žrtve, bodo vso krivdo naprtili Pekingu in strašili ves svet pred dolgo roko kitajske oblasti. Jasno je, da bodo to izkoristili ne le za gradno vojaškega zavezništva v vzhodni Aziji, ampak za preganjanje kitajskih investitorjev in blokado kitajskih izdelkov. Primer Huaweija je poveden.

Še nekaj je. Komu je v interesu, da Hong Kong gori? Kitajski ne. Nasprotnikom Kitajske zagotovo. Vsak dan, ko nasilni mladostniki uničujejo in požigajo in preganjajo Kitajce s celine, se mesto bolj potaplja in postaja šibkejše, manj pomembno. Nestabilnost pač odbija. Očitno se večina tistih, ki protestirajo, tega ne zaveda. Vprašanja, če se tega zavedajo njihovi voditelji, ali pa jim preprosto ni mar, ker se v prihodnosti vidijo v vlogi novih voditeljev, ali pa vsaj disidentov v tujini, ob izdatni podpori tujih vlad.

Na drugem koncu sveta je podražitev cen prevoza na ulice spravila Čilence. Čile je laboratorij neolibealizma, ki je proizvedel ogromno razliko med revnimi in bogatimi. Na papirju gre za najbolj uspešno državo v regiji, a ko pogledaš bližje, vidiš, da večina od uspeha nima veliko in je na istem, kot ljudje v Argentini ali Urugvaju.

Protesti ne pojenjajo. V izbruhu nasilja je prišlo do ropanj, podobno kot v Hong Kongu uničevanja postaj podzemne železnice in vojska in policija sta skušali proteste zatreti. Do zdaj je umrlo že čez dvajset ljudi. V strahu, da se stavba čilenske države maje, je predsednik Pinera, sicer pripadnik bogate elite, ki je v zadnjih desetletjih veliko pridobila od sistema, ki je tako zelo razburil toliko Čilencev, začel popuščati. Ponudil je znižanje cen prevoza, potem dvig minimalne plače, zdaj je na mizi celo sprememba ustave. Do zdaj ni nič pomagalo. Protesti se nadaljujejo. Kakor v primeru Hong Konga, lahko rečemo, da nestabilnost neizogibno prinaša gospodarski zastoj.

Tudi tu je na mestu vprašanje, ali so vedno hujši protesti res prava pot v prihodnost.

V zadnjem filmu o glavnem negativcu stripovskega, zdaj filmskega vesolja o Batmanu, Jokerju, na koncu veliko nasprotje med bogato elito in odrinjenimi množicam privede do brezglavega nasilja. Duševno bolan klovn postane simbol tega vrenja ob popolni odsotnosti ideologije in programa, ki bi ponujala rešitev. Nasilje zaradi nasilja samega, veselje ob požiganju in ropanju, nikjer pa odgovora, kako naprej naslednji dan. Nobenih pogajanj, nobenega sporazumevanja, nobenih kompromisov, le spopad, ki na koncu prinese le uničenje, sistem pa ohrani takšen, kot je bil poprej. Ker preprosto nikjer ni rešitelja, ki bi znal množice popeljati naprej.

V Čilu, Hong Kongu in še marsikje drugje po svetu se dogaja nekaj takšnega, kot v filmu o Jokerju. Na ulicah in trgih se sproščajo frustracije, sovraštvo se povečuje, nasilja je vedno več, sposobnosti vsesti se za mizo in mirno pogovoriti in najti rešitev, skorajda ni. Če bi vsaj lahko rekli, da so na delu revolucionarne sile z izdelanimi programi in množico voditeljev, sposobnih prevzeti oblast, a bolj kot ne temu ni tako.

Včasih ni nobenega drugega izhoda, kot nasilno revolucionarno vretje, da odstrani skorumpirane oblasti in se ustvari nov, bolj pravičen sistem. Preprosto ni možnosti za pogajanja. Pri tem je še kako pomembna strategija. Podirati tovarne, ustavljati prometna sredstva in na veliko uničevati vse, kar se le da, ni pametna pot. Če že, potem mora biti delovanje usmerjeno proti institucijam države, pri čemer morajo navadni ljudje utrpeti čim manj škode. Toda, mar se ni v primeru, da je nasprotna stran pripravljena popuščati, bolje začeti pogovarjati? V Hong Kongu je Carrie Lam popustila pri zahtevi po odpravi zakona o izročanju Kitajski. V Čilu je Pinera odprl vrata večji socialni pravičnosti. Da, zahteva tistih, ki protestirajo, so večje, a včasih je bolje vzeti nekaj in narediti korak naprej, kot uničiti vso zgradbo in potem skušati iz ruševin ustvariti nekaj novega. Mar ni to temelj demokracije? Nenehna pogajanja, kdo bo iztržil več in da na koncu vsi lahko vstanejo od mize, ne povsem zadovoljni, a tudi ne prepričani, da se jim dela krivica in da jo morajo popraviti za ulici? Mar ni spopad programov na volitvah boljša rešitev, kot zažiganje postaj podzemne železnice, v želji, da se paralizira delovanje države?

To gre seveda v obe smeri. Ne le tisti, ki od dna navzgor skušajo doseči spremembe v svojo korist, tudi tisti na vrhu, tisti, ki imajo moč, denar, status, morajo razmišljati bolj racionalno. Če bi bili modri voditelji, bi seveda znali zaznati nezadovoljstvo med ljudstvom in pravočasno odpraviti vzroke, a ko že enkrat pride do izbruha, bi morali biti sposobni reagirati čim bolj spravljivo, nikakor pa ne vzvišeno vztrajati pri svojem, dokler požar ne začenja dosegati njihovih nog in ne vedo več, s kakšnim nasiljem vse bi se še lahko rešili.