Tja si srčno želijo. Toda, mogoče je oznaka tista, ki je nepravilna. Kaj sploh je sredina in kaj pomeni kot konservativna stranka skušati doseči čim več volivcev?

Na 13. kongresu Nove Slovenije, se je v nedeljo v Mariboru zbralo več kot 600 delegatov, članov in simpatizerjev stranke. Pod geslom Sredina sprejema, so sprejeli prenovljen program, za katerega menijo, da jih bo naredil bolj sprejemljive za tisto že prej omenjeno sredino.

Ali kot je povedal predsednik stranke, Matej Tonin:

Nova Slovenija na široko odpira vrata vsem, ki želijo pomagati graditi drugačno Slovenijo. Ne zanima nas, koliko ste stari, od kje prihajate, kako debelo denarnico imate, kaj ste po poklicu, kakšna je vaša etnična in verska pripadnost, spolna usmerjenost ali kakšne so vaše druge osebne okoliščine. Vsi, ki ste pripravljeni delati za Slovenijo in njene ljudi, dobrodošli v Novi Sloveniji! Nova Slovenija je stranka za vse ljudi.

No, problem le, da stranke za vse ljudi preprosto ni. Vsaka stranka ima svoj ideološki predznak, svoj program, svoje vrednote, ki jih zastopa. NSi je pač konservativna stranka, ki se spogleduje z ekonomsko liberalnimi pogledi na svet. Kot takšna je del večje evropske družine in njene sorodnice so marsikje vodilne politične sile. Rahlo zmedene politične razmere v naši državi so vzrok, da NSI ni močnejša, kot ta trenutek je. Ima namreč konkurenta, ki je zavil v bolj skrajne vode in kateremu ne uspe iztrgati vsaj nekaj podpore. Ta konkurent je SDS.

Razlika med NSi in SDS je zmernost in v tem pogledu ima glavni tajnik NSi, Robert Ilc, prav. Le zmerna stranka lahko osvoji to, čemur mnogi rečejo sredina političnega prostora, a je v bistvu le množica državljanov, ki jim ni mar za skrajnosti in si želijo sodelovanja in sposobnosti sklepanja kompromisov. A to na koncu dneva še ne pomeni, da krščanski demokrati niso krščanski demokrati in da lahko nagovarjajo le določen del volilnega telesa.

Dobro je razvidno, kakšen je načrt. Obdržati konservativce in nagovoriti liberalce. NSi ima le dve možnosti. Ali tekmovati s SDS in načenjati njihovo podporo, kar je skorajda nemogoče, ali pa nagovoriti tisti del volilnega telesa, ki je na oblast poslal Marjana Šarca. Premislek jih je pripeljal do tega, da je možno z ekonomsko liberalnim programom prepričati dovolj ljudi in mogoče imajo pri tem prav.

Ne verjamete, da ima NSI ekonomsko liberalen program. Poglejmo le, kako Matej Tonin prikaže razliko z Levico:

Drage članice in člani, v Sloveniji se trenutno soočamo z dvema pogledoma, ki se jima v Novi Sloveniji odločno zoperstavljamo.

Najprej je tu radikalna levica, ki v Sloveniji želi uveljaviti uravnilovko, enakost v revščini in razvrednotiti delo. Zaradi njenih eksperimentov se pri nas vedno manj splača delati, nagrajuje pa se predvsem tiste, ki znajo spretno izkoriščati socialno državo. Levica nas prepričuje, da imamo v Sloveniji probleme zato, ker ne znamo pravično in dobro deliti. Mi pa trdimo, da je problem, ker ustvarjalni državljani nimajo dovolj priložnosti, da bi potegnili celotno državo naprej. Levica trdi, da zna razdeliti tri kose kruha med deset ljudi. Krščanski demokrati pa pravimo, da za deset ljudi potrebujemo deset kosov kruha!

To, da je treba razbremenjevati ustvarjalne in uspešne, da bodo potem povlekli državo naprej in bo po nekem čudežu več padlo tudi za revne, boste še pogosto slišali. Ne pomeni pa to nič drugega, kot da bodo bogatejši še bogatejši. Kasnejša zahteva v Toninovem govoru, da nihče, ki dela, ne sme biti reven, se sliši le kot prodajanje lažnega upanja.

NSi ni ne pod Ljudmilo Novak in ne pod Matejem Toninom uspelo doseči preboja, čeprav gre za dva zmerna predstavnika tega dela političnega prostora in oba spodobna kandidata za vodilne funkcije v državi. Podpora se ne poveča dovolj, da bi NSi lahko postala vodilna stranka in bi kot takšna lahko narekovala usodo države. To je razlog, da sem po vsem tem času postal rahlo skeptičen glede njene privlačnosti. Uspelo mi je izluščiti dve poglavitni oviri.

Najprej, SDS. SDS je postala stranka, ki je zabetonirala večino svojega dela političnega prostora. Njeni podporniki preprosto ne zaupajo nikomur, razen predsedniku stranke in so pogosto sovražni celo do političnih zaveznikov. Še posebej, če zaslutijo, da bi ti lahko pristali na sodelovanje s političnimi nasprotniki. Počutijo se, kot bi bili ujeti v trdnjavi, ki jo z vseh strani oblegajo zle sile in menijo, da jih lahko reši samo en človek. Vsako odstopanje, vsako kritiko, vidijo kot povsem zavržno dejanje. Zavoljo tega ne prihaja do prehajanja k drugim strankam in NSi, kot konkurenca, nima veliko možnosti. SDS je za NSi problem tudi, ker marsikateri volivec, ki te stranke ne mara, NSi noče podpreti ravno zaradi tega, ker se boji, da bo z njimi neizogibno sklenila koalicijo. To je ta anti-Janša učinek.

Druga težava je v krščanstvu. Lahko se delamo, da je slovenska družba tolerantna, ampak ogromno Slovencev je negativno nastrojenih do krščanstva in NSI je pač stranka, katerih vrednote so s krščanstvom v marsikaterem pogledu trdno povezane. Od tega ni pobega in bi tudi ne bilo prav, če bi hoteli zanikati svoje temelje. Pomeni pa to tudi, da bodo nekatera programska stališča odbijala veliko Slovencev. Ne more NSi začeti podpirati pravice do splava, recimo. Ne more se navduševati nad pravico istospolno usmerjenih do posvojitve otrok. Lahko je kvečjemu tolerantna, ne more pa zanikati svojega bistva. In tu je problem. Del političnega prostora, ki ga nagovarja, ki ga skoraj vedno osvoji takšna ali drugačna verzija LDS, močna in enotna (kot SMC), ali povsem razklana (LMŠ, SAB, SMC), je v veliki meri nosilec nasprotnih vrednot. Vse, s čimer jih NSi nagovarja, je ekonomsko liberalen program, a vprašanje, če je to dovolj.

Pravo vprašanje ni, ali bo NSi kdaj uspel preboj v sredino. Pravo vprašanje je, ali bo stranki uspelo nagovoriti dovolj volivcev, da bo postala ena vodilnih političnih sil v državi in bo kot takšna sposobna pod svojimi pogoji sestaviti zmagovito koalicijo in potem uresničevati svoj program. Resnici na ljubo, odgovora na to ne vem in dvomim, da kdo to sploh ve. Je pa dejstvo, da do zdaj to ni uspevalo in sam osebno tega niti približno ne bi pripisal vodilnim obrazom stranke. Ovire so globlje.