Včeraj sem si na RTV Slovenija ogledal zanimivo oddajo o tekstilu. Vedno manjša skrivnost je, da je tekstil vedno večja težava, ne le zaradi izkoriščanja delavcev v revnih državah, ampak tudi zaradi negativnega vpliva na okolje. Za poceni cunjami je namreč prav grozljiva zgodba.

Večina se nas še spominja tragedije tekstilnih delavcev v Bangladešu. Aprila 2013 se je v Daki zrušila tovarna in pod seboj pokopala več kot tisoč ljudi. Ne le, da so bili delavci izredno slabo plačani, prav tako ni bilo poskrbljeno za njihovo varnost. Za poplavo poceni oblačil v naših trgovinah, ki so uničila našo domačo tekstilno industrijo, se je skrivalo brezobzirno izkoriščanje na drugem koncu sveta. Bangladeš že dolgo ni več najnižje na prehrambeni lestvici, zaradi cenejše delovne sile ga je nadomestila Etiopija.

Slaba kvaliteta in vedno nove modne smernice so pripeljale do tega, da za nekaj evrov kupujemo oblačila, ki jih potem hitro zavržemo in nadomestimo. Odpad se kopiči in pogosto izvaža v revne države. Mi v razvitem svetu se potem lahko hvalimo, kako čisti smo in kako skrbimo za okolje, a v resnici breme le odrivamo drugam. To ne velja le za odpadni tekstil, ampak za vse smeti. Ko se nam enkrat revne države uprejo in nočejo naših smeti, se te začnejo kopičiti pri nas doma, s predvidljivimi problemi. V Sloveniji vsake toliko časa kje zagori.

Tudi vpliv na okolje je negativen. Ne le smeti, ki jih ne predelujemo, že materiali sami so krivi, da se v okolje med pranjem zliva ogromno mikroplastike, pogosto pa so oblačila nezdrava, obdelana s strupenimi kemikalijami. Pri izdelavi oblačil se porablja ogromno vode. No, tudi pri gojenju bombaža je tako.

Vsi vidimo, da imamo pred seboj velik problem, a če si kdo misli, da je rešitev enostavna, se zelo moti.

Kakšno rešitev nam ponujajo okoljevarstveniki? Nižjo potrošnjo. Nakupovanje domačih, dražjih in kakovostnejših izdelkov. Popravljanje in menjavo oblačil.

Vse to se zdi razumno. Toda, mi ne živimo v razumnem svetu in nižja potrošnja bo imela negativne učinke in bo povečala nestabilnost. Da je temu tako, lahko vidimo ob višanjih cen energentov po svetu, pogosto ne le zaradi ekonomskih, ampak vedno bolj tudi okoljskih razlogov. Protesti, včasih nasilni, so skorajda neizogibni. Še vedno trajajoči nemiri v Franciji so dober dokaz. Tako je bilo tudi v Ekvadorju in Čilu.

Določen odstotek ljudi se bo sam od sebe odločil, da bo trošil manj, toda večina bo silno nezadovoljna, če bo cena  oblačila dvakrat ali trikrat višja. To bodo razumeli kot napad na svoj standard, ne glede na to, če jih boste prepričevali, da bodo oblačila bolj kvalitetna in da jih toliko niti ne potrebujejo. Poglejte, ljudje so nezadovoljni že, če jim dohodki počasi rastejo. Če bodo za svoj denar dobili mnogo manj nekih izdelkov, na katere so navajeni, srečni zagotovo ne bodo. To bo imelo politične posledice. Zagotovo bodo na volitvah kaznovane tiste stranke, ki bodo zagovarjale okolju prijazno politiko in nagrajene tiste, ki bodo obljubljale, da bo vse ostalo po starem. Ker si bodo bogati še vedno lahko privoščili vse, kar si bodo želeli in bodo revni tisti, ki bodo nosili največje breme, bo to le še povečalo privlačnost raznih populistov, ki bodo grmeli proti elitam.

Ne verjamete? Poglejte le, kako je z nagrobnimi svečami in kakšnih debat smo deležni vsako leto ob koncu oktobra. Nekateri menijo, da so pozivi k nakupu manj sveč že pravi napad na vero in tradicijo.

Še ena težava je, s katero se bolj malo ubadamo. To je vprašanje posledic investicij tekstilne industrije v revnih državah. Kolikokrat ste slišali nasvet, naj ne kupujete poceni oblačil, ker s tem podpirate izkoriščanje delavcev v Bangladešu ali v Vietnamu? Toda, če ne boste kupovali teh oblačil, ti delavci ne bodo več imeli zaposlitve in revne države bodo ob prepotrebne investicije. Pogosto je tudi tako, da nekdo, ki pride delati v tovarno, v resnici pride na boljše, kot je bil prej. Premalo se zavedamo, iz kakšne revščine mnogi bežijo. Prav tako je rast teh držav pozitivna vsaj v toliko, da se počasi viša standard prebivalstva in lahko sčasoma zahtevajo boljše standarde in višje plačilo za zaposlene. Boljša  izbira, kot popolna blokada poceni izdelkov, je v resnici pritisk na industrijo, da se drži določenih standardov in da počasi zvišuje plače svojih delavcev.

Bo pa to prav tako počasi zvišalo cene oblačil v razvitih državah.

Ne, ni enostavne rešitve in nikar ne verjemite tistim, ki vam jo ponujajo. To je tudi razlog, zakaj sem zelo skeptičen do raznih množicnih manifestacij po svetu, kjer se zahteva bolj vzdržno in okolju prijazno gospodarstvo in pogosto povsem drugačno politično gospodarsko usmeritev. Na koncu dneva namreč večina ničesar ne spremeni pri sebi in tega niti ni pripravljena narediti, ampak se prepušča iluziji, da je gospodarstvo krivo vsega in ga je mogoče z davki in pravili tako preoblikovati, da bo postalo del rešitve.  Nihče namreč noče priznati, da je glavna težava potrošniška družba, katere del je sam in da v resnici zahteva, da se mu standard na številnih področjih močno zniža. Manj oblačil, manj avtomobilov, manj potovanj, manj igrač, manj hrane, predvsem živalskega izvora, in tako dalje…