Nikoli nismo imeli medijev, ki bi zadovoljili vse. Vedno je bil kdo, ki se ni strinjal z napisamim v časopisu ali povedanim na televiziji. Nikoli tudi niso obstajali povsem pošteni mediji, ki bi vedno in povsod prenašali resnico, tudi če so se nekateri med njimi za to trudili.

Kar smo imeli, so bili mediji za večino. Da, s konservativnim, socialističnim ali kakšnim drugim predznakom, ki so skušali ugajati tako lastnikom, kot večini svojega bralstva. A tako hudo, kot je zadnje čase, ko mediji le še tipajo za pulzom svojih odjemalcev in skušajo v naprej ugotoviti, kaj bi ti želeli slišati in jim to tudi dajejo, verjetno ni bilo. Ne medije za vse, zdaj imamo televizijo za jeznega belega strica, ki sovraži imigrante, časopis za jezno mlado damo, ki misli, da so za vse zlo na svetu krivi beli moški, spletno stran za podjetnika, ki se najbolj boji komunistov in tako dalje. Seznam je dolg.

Žalostno je, da ni tako težko napovedati, kako se bodo mediji opredelili do dogodkov, ki jih spremljajo. Nobenih presenečenj ni. V smrtnem strahu, da jih ne bi njihovi spremljevalci zavrgli, jim dajejo točno to, kar pričakujejo, s tem pa krepijo milne mehurčke, v katerih živi večina. Antimigrantski časopis bo posilstvo s strani tujca prikazal kot še en dokaz vse zgrešenosti odrptih meja, promigrantski časopis pa bo takoj postregel z informacijo, da večino posilstev zagrešijo domačini. Sploh vam ni treba več kupiti časopisa ali pogledati na spletno stran, da bi vedeli, kakšni bodo naslovi.

Dolgo je veljajo, da ne moreš biti razgledan posameznik, če ne spremljaš glavnih medijev. Zdaj je tako, da si težko razgledan državljan, če jih spremljaš.