Tudi mediji, ki drugače radi v ospredje postavljajo švedsko najstnico Greto Thunberg in nam dopovedujejo, da se svet mora spremeniti, sicer nas čaka boleča poguba, so včeraj raje prikazovali veselo prižiganje lučk, s katerim se začenja praznična sezona in polne trgovine za črni petek, ki predstavlja uvod v veliko decembrsko zapravljanje. Mladine, ki se bori za bolj čist planet in jo moti potrošniška družba, ki ustvarja tone in tone odpadkov, kljub njihovemu protestu sredi Ljubljane, skorajda niso opazili.

Resnica je takšna, da masa ljudi, ki se bori za podnebno pravičnost, ni tako zelo velika in da jo prekaša množica tistih, ki imajo radi potrošniško družbo. To je razlog, zakaj se veliko ne bo spremenilo. Politika namreč dobro ve, kakšna so razmerja in se zaveda, da lahko pretirane spremembe v sistemu privedejo do padca standarda večine prebivalstva, za kar bodo kaznovani na naslednjih volitvah.

Boj za podnebno pravičnost je frontalni napad na potrošniško družbo. Poslušati je treba le, kaj vam govorijo, kaj vam predlagajo. Širjenja nakupovalnih centrov, polnih poceni izdelkov iz revnih držav, ki jih uporabite le nekajkrat, potem pa zavržete, zagotovo ne.  Decembrske manije nakupovanja daril, ki jih nihče noče in se jih potem pospravi nekam na podstrešje ali v klet, tudi ne. Nenehno nadomeščanje sicer še delujoče elektronike z novejšo, prav tako ne.

Vse to je povezano s padcem standarda. Da, saj je res, da veliko stvari, ki jih kupujete, sploh ne potrebujete, ampak v naravi človeka je, da bo zelo nezadovoljen, če mu bo nekaj odvzeto. Prevedeno to namreč pomeni znižanje plače. Komu pa je všeč, če lahko s svojo plačo naenkrat kupi manj. Recimo manj mesa, ker bi naj več hrane rastlinskega izvora bilo boljše za planet?  Ali manj oblačil, ker tudi tekstilna industrija izdatno pripomore k onesnaževanju planeta? Kaj se zgodi, če se omeji možnost potovanj z letali ali velikimi potniškimi ladjami, če se konča množični turizem?  Kakšna je reakcija na zvišanje cene goriva, da bi se ljudi preusmerilo na javni prevoz? To slednje vemo. Pogosto pride do protestov, tudi nasilni. Najboljši recept za vzpodbuditev poskusa nasilnega prevrata je, nekaj deset odstotkov višja cena bencina. Prav to se je pred kratkim zgodilo v Iranu.

Svetovno znani slovenski filozof Slavoj Žižek trdi, da gre pri poudarjanju odgovornosti posameznega potrošnika za reševanje sveta za naivno prelaganje krivde in da je lahko rešitev le sistemska. Ne morem se strinjati s tem, da je vsa krivda le pri velikih proizvajalcih in da smo majhne ribice pri tem povsem nedolžne. Nakupovalna manija ob raznih akcijah je dokaz, kaj si veliko ljudi, če ne večina, želi. Nenehno širjenje nakupovalnih površin tudi.  Mi smo tisti, ki to poganjamo. Proizvajalci nam le sledijo v želji, povečati svoje dobičke. Največ, kar lahko pri tem naredimo je, da pritiskamo z dodatno regulacijo, ki bo zmanjševala onesnaževanje in da vlagamo v razvoj, ki bo omogočil bolj čisto proizvodnjo in obsežno recikliranje.  Malenkosti, kot so vojna proti plastičnim vrečkam. Naslednji korak je lahko izrivanje plastične embalaže. Ali višanje standardov v tekstilni industriji, da bodo zaposleni plačani bolje in bodo končni proizvodi višje kvalitete in bolj obstojni.

Zapičiti se v sam črni petek, v en dan v letu, nima smisla.  Razne akcije, ki so pogosto zelo zavajajoče, trajajo vse leto. Nenehna tekma, kako zmanjšati stroške proizvodnje in trgovine in pridobiti potrošnike z nižjo ceno, tudi.  Vedno več, za manj denarja, je geslo vgrajeno v sam gospodarski sistem in tega se moramo zavedati. Prav tako je z gospodarsko rastjo. Pomislite, kako hitro govorimo o krizi, če se rast BDP zmanjša, ali celo postane negativna.

To je razlog, zakaj sem skeptičen do moči gibanja za podnebno pravičnost. V trenutku, ko bodo uresničili svoje zahteve, bodo namreč v družbi povzročili toliko nezadovoljstva, da bo to na oblast prineslo politične sile, ki bodo obljubile povratek v zlato dobo potrošništva. No, malo je verjetno, da bi kdaj v bližnji prihodnosti res dobili vladavino političnih sil, ki bi bile sposobne uveljaviti radikalno verzijo zelene nove pogodbe. Preveč je namreč tistih, ki se drenjajo po trgovinah, medtem ko drugi protestirajo prav proti takšnemu početju.  In skoraj nihče noče, tudi če svet gori, znižati svoj standard in se zadovoljiti z manj.