Evropejci se moramo prilagoditi na nova razmerja moči v svetu

V zadnjih dveh desetletjih sta Kitajska in Rusija naredili pomembne korake k večji povezanosti in strateškemu partnerstvu na globalnem odru. Izgradnja plinovoda Sila Sibirije, ki bo ruski plin dostavljal na ogromen kitajski trg, je le zadnja in verjetno ključna poteza. Rusija in Kitajska bosta rasli skupaj in Peking bo kot veliko tržišče za ruske naravne vire imel vedno večji vpliv v Moskvi. Vpliv, ki smo ga Evropejci počasi zapravili.

Ironija usode je, da je ameriški predsednik Donald Trump eden redkih Američanov, ki se zavedajo nevarnosti povezave med Rusijo in Kitajsko. Pravilno je ugotovil, da je za ameriško prevlado največja nevarnost Kitajska in da ne sme zaostrovati odnosov z Rusijo, a njegovi politični nasprotniki so naredili vse, da bi mu preprečili uresničitev njegovega načrta. Bržkone je Trump načrtoval Ruse odtrgati od Kitajcev in tako glavnega konkurenta čim bolj izolirati.

A ta vlak je že odpeljal. Preveč je bilo napadov na Rusijo, preveč izdaj, preveč demoniziranja. Ko so čez olimpijske igre v Sočiju tekli potoki blata iz zahodnih medijev in so ZDA provocirale prevrat v Ukrajini, je bilo jasno, da nas čaka zaostritev odnosov. Evropejci smo slepo sledili ZDA in se pustili zapeljati v ulico brez izhoda. Rusi seveda niso propadli zaradi sankcij, tudi če je bilo veliko strokovnjakov, ki so to napovedovali. Spomnimo se, kako so nam pridigali, da jim bo zmanjkalo rezerv, da se bo jim država sesula. Nič od tega se ni zgodilo. Niti padec cen nafte, kljub hudemu šoku, ni porušil ruske države.

Kaj bi govorili o rusko-kitajskem partnerstvu, ki je nastalo zaradi velike zablode ZDA? To je zdaj že dejstvo. Na vidiku so drugi, novi problemi. Ne le, da Kitajska počasi gradi ogromen evrazijski gospodarski prostor, ki bo tudi zaradi ruskih naravnih virov bolj odporen na vsak poskus ameriških sankcij ali celo pomorske blokade, od zahoda se odvračajo tudi druge države. Celo Turčija, ki je na papirju še vedno članica NATO zavezništva, a za katero se lahko resnično vprašamo, ali v primeru vojne z Rusijo ne bi preprosto pogledala v drugo stran. Iran kljub hudim gospodarskim pritiskom kar ne propade in Pakistan je že dolgo močno navezan na Kitajsko. Centralna Azija je vedno bolj izven dosega ZDA.

Evropejci imamo problem, ki se ga ne zavedamo dovolj. ZDA so uspele ustvariti množico izredno močnih nasprotnikov, ki se povezujejo. Hkrati v strahu izgube prevlade, v Washingtonu delujejo vedno bolj iracionalno in grozijo celo zaveznikom. Medtem smo Evropejci razklani in šibki in niti nimamo prave evropske vojske, ampak smo le del kolesja ameriškega zavezništva. Na vzhodu je močna Rusija, ki jo bo vedno bolj podpiral kitajski kolos, na jugovzhodu smo odbili Turčijo, ki bo svoje interese uresničevala tudi na Balkanu.

Kako zelo šibke so evropske države in kako zaslepljena je EU, kaže že nesposobnost, da bi priključili in integrirali zahodni Balkan. Prav tako ne znamo pomagati Ukrajini, v imenu katere naši politiki in mediji tako radi s sankcijami grozijo Rusom. V bistvu EU ni pomagala niti lastni članici, kar smo tako dobro videli v primeru Grčije.

Nevarnost je velika. Kmalu se lahko znajdemo sami proti velikim silam, ki bodo proti nam uporabile različna sredstva. Ne vemo niti tega, ali se lahko zanesemo na ZDA. Kdo ve, če se kakšen bodoči ameriški predsednik ne bo odločil disciplinirati neposlušne Evropejce in jim pokazati, kje jim je pravo mesto. Province v večjem imperiju. Trump občasno to že dela.

Vsaka evropska država zase, celo Francija ali Nemčija, je v modernem svetu nepomembna in šibka. Brez tesnejše povezave in večanja moči na vseh področjih, ne le na gospodarskem, bomo kmalu postali žrtve interesov močnejših od nas. Delili bomo usodo z latinsko Ameriko. Ameriški in kitajski veleposlaniki bodo odločali o tem, kdo nam bo vladal.

Krivda leži pri nas samih. Le zakaj smo se Evropejci morali podrediti ameriškim željam izolirati Rusijo? Tudi, če imajo posamezne države zgodovinske zamere, bi morali celo v Varšavi razumeti, da je gospodarsko povezovanje proti vzhodu izrednega pomena in da odprta fronta ni v našem interesu. Zakaj smo tako dolgo zaničevali Turke, ko so se hoteli pridružiti EU? Nismo sami pomagali k vzponu konservativnega avtokrata v tej izredno pomembni državi na križišču Evrope in Azije? Zakaj smo nesposobni izgraditi resnično evropsko vojsko, vsaj toliko močno, da lahko vodi vojno nekje na periferiji? Zakaj recimo nimamo niti svojih lastnih evropskih družabnih omrežij in spletnih iskalnikov, v času ko splet postaja vedno pomembnejše bojišče za interpetacijo sveta? Zakaj nismo sposobni bolj tržno usmerjene kulturne produkcije, ki bi povečala našo mehko moč. Če lahko Turki, zakaj ne moremo mi?

Časa nimamo več veliko, a spremenilo se bo težko kaj. Saj se tudi ne more, ker nas podobno, kot ZDA, vodijo vzvišeni in nerazgledani posamezniki, ki mislijo, da se civilizacija konča nekje v predmestju Dunaja ali vsaj na meji z Ukrajino in da onkraj ni nič takšnega, kar bi nas lahko ogrozilo. Ljudje, ki redno zaničujejo Kitajsko, se posmehujejo Rusom in Turke vidijo kot na pol barbare. Ljudje, ki mislijo, da bodo s sankcijami ali vojnami disciplinirali vsakogar, ki se jim bo postavil po robu, ker tako dolgo niso imeli odločnega nasprotnika, ki bi jim to preprečil.

A igra se je spremenila. Bliža se boleče spoznanje, da je ameriškega enopolarnega trenutka konec in da smo Evropejci majhne, nepomembne ribe.