Ob koncu leta so demokrati tam, kjer so bili na začetku. Število kandidatov za demokratsko nominacijo za predsednika ZDA je manjše in tudi na soočenjih je manjša gneča. Na začetku leta je Joe Biden kraljeval na lestvicah podpore, Bernie Sanders mu je sledil. Drugi so imeli veliko manj. Potem se je začel vzpon Elizabeth Warren, ki se je Sandersu približala, vmes je svoj trenutek doživela Kamala Harris, ki pa je hitro strmoglavila in je že izstopila iz tekme. Zadnji, ki mu je uspel preboj, je Pete Buttigieg, toda tudi on, ki mu trenutno najbolje kaže v prvi državi, v kateri se bo izbiralo, v Iowi, je mogoče dosegel svoj vrh. Na koncu leta je Joe Biden še vedno v vodstvu in Bernie Sanders je na drugem mestu.

Priljubljenost nekdanjega podpredsednika ZDA v Obamovi administraciji, Josepha Bidena, je mogoče pojasniti z željo po zmagi nad Trumpom. Ne, da bi vsi sedeminsedemdesetletnega Bidena, ki se pogosto zapleta in ne zna več sestaviti celih stavkov in včasih niti ne ve, kje je, podpirali iz vsega srca, a občutek imajo, da lahko zmaga. Bolj progresiven, radikalen kandidat bi po njihovem mnenju imel manj možnosti. Seveda, tu je še velik razkol znotraj demokratske stranke. Biden predstavlja liberalno sredino in če imaš njega, zakaj bi potem podprl Buttigiega ali Klobucharjevo? Na drugi strani sta Sanders in Elizabeth Warren, pri čemer slednji velik del progresivnega tabora ne zaupa povsem. Še ena delitev: starejši bolj podpirajo Bidena, mlajši Sandersa, a tu je problem za slednjega, saj starejši raje hodijo na volitve.

Čisto mogoče je, da bo poraz laburistov v Združenem kraljestvu škodil senatorju iz Vermonta, Berniju Sandersu, saj ga bodo primerjali z Jeremyjem Corbynom, ki je tudi nastopal na bolj radikalni platformi. Še en plus za Bidena.

Soočenja so še vedno maratoni in vprašanje, koliko ljudi to sploh spremlja, v tem času hitrih informacij, ko so za mnoge glavni vir informacij družabna omrežja. Na zadnje soočenje v Los Angelesu, ki sta ga priredila PBS in Politico, se je na podlagi povprečja izbranih anket javnega mnenja, uvrstilo sedem kandidatov. Med njimi ni bilo Tulsi Gabbard, ki deluje kot edina prava protivojna kandidatka in tudi novega tekmovalca,  nekdanjega župana New Yorka, Michaela Bloomberga, ki si namerava z rekordnimi vsotami denarja namenjenega oglaševanju, kupiti podporo za kandidata demokratske stranke za predsednika. Za zdaj mu še ne gre najbolje, ker ostaja nekje pri petih odstotkih. Uvrstili so se Joe Biden, Bernie Sanders, Elizabeth Warren, Pete Buttigieg, Amy Klobuchar, Andrew Yang in Tom Steyer.

Čeprav je očitno, da proces odpoklica ameriškega predsednika Donalda Trumpa nima skoraj nobenega učinka na podporo Američanov le temu in tudi na volitvah ne bo igral nobene vloge, se je soočenje začelo prav z vprašanjem o tem. Kot da se demokrati ne bi naučili, da jim to vprašanje ne koristi najbolj, saj se vendar vsi strinjajo, da je Trumpa treba odstaviti. Namesto, da bi v ospredje dali teme, ki bi pomagale volivcem najti razlike med njimi, se ukvarjajo s Trumpom. To utegne imeti zelo slabe posledice za stranko, ker Američani na koncu ne bodo veliko vedeli o njihovih predlogih za zdravstveno zavarovanje ali davčni politiki, toliko več časa pa bodo izgubili z nenehnim ponavljanjem napadov na predsednika, ki preprosto ne delujejo.

No, vsaj Andrew Yang je uspel vprašanje o Trumpu dobro speljati v razpravo o pravih vzrokih za njegovo izvolitev leta 2016. Ne rusko vmešavanje, rasizem in Hillary Clinton, po njegovem mnenju so bile v ozadju velike spremembe v ZDA, izguba delovnih mest v ključnih državah, izguba zaupanja v medije in v vladajočo politiko. ‘Bolj kot se obnašamo, kot da je Donald Trump vzrok vseh naših problemov, bolj Američani izgubljajo zaupanje, da lahko vidimo, kaj se dogaja v naših skupnostih in rešimo te probleme,’ je povedal Yang, ki pogosto deluje kot svež veter na demokratskih soočenjih.

Še dobro, da je drugo vprašanje bilo namenjeno gospodarstvu, a tudi tu se moramo zavedati, da je to področje, ki za zdaj ustreza Trumpu. Hvali se lahko, da gospodarstvo raste in je brezposelnost nizka in demokrati bodo morali dokazati, da učinki rasti niso pravično razporejeni in da revnejši in celo srednji sloj nimata veliko od tega. ‘Imate kmete na srednjem zahodu, od katerih 40% lansko leto ni zmoglo plačati svojih računov. Večina Američanov, če dobi račun za 400 $, mora nekaj prodati ali si sposoditi denar,’ je za spremembno v zelo dobrem slogu povedal Biden in izrazil nasprotovanje nižanju davkov za najbolj bogate in predlagal investiranje v izobrazbo, zdravstveno zavarovanje in v vse stvari, ki naredijo razliko v življenju ljudi.  O tem, da rastejo samo bogati, medtem ko večina od rasti nima veliko, se demokrati strinjajo in zagotovo bomo pred samimi predsedniškimi volitvami še veliko slišali o davkih in o tem, ali njihovo zniževanje koristi gospodarstvu in navadnim ljudem.  ‘Danes, ko imajo trije Američani toliko premoženja, kot polovica prebivalstva, 500000 ljudi, od tega 30000 veteranov, spi zunaj na ulici, ‘ je povedal Bernie Sanders, Elizabeth Warren pa je poudarila, da je dokaz korupcije, če gospodarstvo deluje dobro za tiste, ki imajo denar in so dobro povezani.

Boj proti podnebnim spremembam je postal stalnica večine levičarskih političnih strank in tako je tudi v ZDA in pri demokratih. Toda, če pogledamo mimo lepo zvenečih besed, je zelo malo vsebine in zelo malo razlik. Yang bi pustil odprta vrata za nove jedrske elektrarne, Elizabeth Warren tega ne bi storila. Tom Steyer verjame v veter in solarno energijo. Da, ZDA bi se vrnile k mednarodnim sporazumom, vlagale bi v čisto energijo in Američane bi  kandidati prepričevali, da bi premik prinesel priložnosti za nove zaposlitve. Kakšnih bolj radikalnih predlogov ni, kajti tudi to je eno področje, kjer bi Donald Trump utegnil imeti veliko uspeha. Namreč, bolj boleče spremembe, ki bi znižale standard ljudem, ki jih skušajo nagovoriti, bi jih potisnile v Trumpov objem. Ameriški predsednik pač ne verjame v podnebne spremembe, ali se vsaj pretvarja, da to ni pomembno vprašanje.

Jasno je, da se ameriška zunanja politika niti pod demokratom ne bo bistveno spremenila. Demokratski kandidati so na soočenju jasno povedali, da bodo nasprotovali Kitajski. Biden bi 60% ameriške mornarice prestavil v to regijo. Trumpa napadajo ne zato, ker  bi bil agresiven do nasprotnikov, ampak ker se bojijo, da s svojim obnašanjem odbija zaveznike. ZDA bi morale voditi koalicije, ne pa delovati bilateralno, pa naj gre z Kitajsko ali za umik iz Afganistana. To je pač povratek v dobo Baracka Obame ali Billa Clintona, ne umik v bolj miroljubno zunanjo politiko.

Nova soočenja demokratskih kandidatov v resnici ne prinašajo nič novega ali presenetljivega. Glavne teme so enake ves čas. Najprej, napadi na Trumpa, potem gospodarstvo, zdravstveno zavarovanje, imigracija, vprašanje odnosov med rasami, izobraževanje, boj proti podnebnim spremembam, malo tudi zunanja politika, odnos do drugih veliki sil in do Izraela. Vmes prileti kakšno vprašanje, ki se zdi kot iz drugega časa. Recimo o zaprtju ameriškega zapora v Guantanamu na Kubi, kar bi Elizabeth Warren storila. Soočenje v Los Angelesu je bilo toliko boljše od predhodnih predvsem zato, ker je kandidatov bilo manj in so imeli točno določeno minutažo za odgovore.  Veliko ljudi se seveda ne prebije skozi ure teh soočenj in se zadovolji z izseki na televiziji ali na youtubu in s komentarji v časopisju in spletu.  Četudi se kandidati trudijo, da bi izkazali razliko, četudi zelo majhno, ker le gre za eno stranko, z drugimi kandidati, je to zelo težko. Hujši medsebojni napadi, kakršen je recimo bil s strani Tulsi Gabbard proti Kamali Harris, so redki.

Kdo je v soočenju zmagal, kdo pridobil, kdo izgubil? Čeprav se analitiki o tem prerekajo, imam sam občutek, da imajo soočenja zelo malo vpliva. Preveč jih je in predolga so. S tem, da so dolga, ni nič narobe, a večina ljudi pač ni pripravljena investirati veliko časa v spremljanje daljših soočenj. Na koncu šteje predvsem to, da imaš kakšen posnetek dobrega govora, ki ga lahko prodajaš volivcem. Ključne besede, slog govorjenja, govorica telesa, celo obleka, lahko pomagajo, da se vtisneš v spomin ljudi in da poudariš svojo različnost. Če že,  sta s tem soočenjem pridobila Andrew Yang in Tom Steyer, saj sta imela več časa in prostora.  Drugi so ostali pri svojem. Biden je bil tokrat bolj prepričljiv, zaradi česar bosta Amy Klobuchar in Peter Buttigieg težko pridobila kaj dodatne podpore, Bernie Sanders in Elizabeth Warren se nista medsebojno napadala, tako da bo težko prišlo do kakšnih večjih premikov.  Na kratko, po tem soočenju bo Joe Biden še vedno vodil pred Bernijem Sandersom in Elizabeth Warren bo skušala nekje vmes postati kompromisna kandidatka. Pete Buttigieg je v zadnjem času res doživel rast podpore in vodi v Iowi, a čisto mogoče, da je že dosegel svoj vrh. Vsekakor bo cilj napadov, kakršen je bil s strani Elizabeth Warren proti njemu, češ da je za zaprtimi vrati sprejel denar od bogatih donatorjev.  No, prav takšne izmenjave, v kateri je Buttigieg pojasnil, da je edini na odru, ki ni milijonar, dosežejo veliko pozornosti. Podobno velja za ugotovitev Bernija Sandersa, da je Joe Biden dobil denarno podporo 44 milijarderjev in da v tem tekmuje s Petom Buttigiegom, ki je dobil podporo 39.

Zdaj kaže, da bo Joe Biden ostal favorit in da bo njegov glavni tekmec Bernie Sanders. A do Iowe je še čas.