Duhovnik v Grahovem pri  Cerknici,  Aleksander Osojnik, je za Demokracijo spisal jezen komentar proti vladajočim v tej državi, pod naslovom Zakaj je slovenska država gnila? Zato, ker jo držijo v krempljih gnili voditelji!, s tem pa na noge spravil veliko državljanov. Med drugim je napisal, da se ‘gniloba in iztrebki, ki se normalnim ljudem pretakajo po črevesju, njim pretakajo po možganih,’ se pravi, Pahorju, Kučanu, Šarcu, Jankoviču, Stanovniku in Zemljariču. Njegov odgovor na takšno stanje je neupoštevanje države, oziroma:

Zato pozivam vse dobronamerne Slovence in Slovenke, da ignorirajo to državo, ne plačujejo davkov in ne spoštujejo njenih gnilih zakonov. Kot župnik sodelujem z mnogimi obrtniki, privatniki, delavci in posamezniki. V vseh primerih, ko ni bilo nujno, smo se dogovorili za plačilo brez uradnega računa in posledično brez davka gnili državi.

Osojnik je tiste, ki podpirajo takšno državo, označil kar za hudičeve sodelavce. Zapis je očiten izraz frustracije in je bil kmalu obsojen celo s strani Ljubljanske nadškofije, duhovnik pa se je opravičil. Zgodba nevredna večje pozornosti. Vsak kdaj izgubi živce, je jezen in izjavi kaj, kar bi moralo ostati neizgovorjeno. Če se to zgodi enkrat in ni del kampanje sovraštva, ni nobene potrebe po dodatni obravnavi. Sploh pa ne takšne, zlagane, kakršna je doletela državnega sekretarja na ministrstvu za izobraževanje, ker je na twitterju objavil fotografijo citata iz znamenitega ameriškega družinskega filma.

A nekaj je treba reči o nekaterih odzivih na duhovnikovo pisanje in na reakcije na to pisanje.

Na Domovini je cel komentar na to temo, pod naslovom Zatrt upor župnika Aleksandra Osojnika: vsiljeni molk, ki ne bo zdržal večno.

Velika neresnica je, da je v tej državi kdo utišan. To nenehno ponavljajo na politični desnici in verjamejo, da če bi le vsi slišali, kaj jim imajo za povedati, da bi potem hitro prišlo do političnih sprememb. Ne morejo se sprijazniti s tem, da večina državljanov ne mara Janše, da ne prenaša dobro večine konservativnih politikov in da so jim Šarec, Jankovič, Židan ali Mesec vseeno manjše zlo. Ker te preproste resnice ne morejo sprejeti, vedno glasneje vpijejo. In vpijejo lahko, saj imajo na voljo dovolj svojih medijev, ki jih lahko spremlja vsak državljan, če to le hoče. To je nekako tako, kot da bi vam nekdo prišel pred vrata in kričal na vas, da morate sprejeti njegovo vero, potem ko ste  mu že stokrat pokazali, da vas ne zanima in mu rekli, naj vas že enkrat pusti pri miru. On pa še kar vztraja in vztraja.

Domovina:

Odkar imamo v Sloveniji demokratične volitve, ne sme biti izgovorov. Imamo takšne politike, kot si jih zaslužimo. Če se ti ne držijo svojih predvolilnih obljub, jih imamo vso pravico in tudi dolžnost pozvati jih na zagovor. Če nas ignorirajo, je popolnoma legitimna uporaba trših metod, protestov in državljanske nepokorščine.

Že res. Toda, mar bo nasilen upor na oblast res prinesel sile, ki jih podpirata avtor zapisa na Domovini in duhovnik iz Grahova pri Cerknici? Razmerje sil v Državnem zboru je dobra preslikava globokih delitev v slovenski družbi in politična desnica pač ni v večini. Kar se tiče sovraštva med državljani, pa lahko mirno rečemo, da prav tako kot politike, sovražijo tudi duhovnike, prav tako kot levičarje, tudi desničarje. Sovraštva je, tudi zaradi medijev, ki nenehno iščejo nove afere in ne znajo več drugega, kot blatiti in prav tako zaradi vojsk aktivistov na spletu, vedno več.

Ne morem se znebiti občutka, da bi avtor zapisa na Domovini vsak upor proti vladi, ki bi jo on podpiral, označil za  zrežirano zaroto, vredno obsodbe (poudarek moj).

V času po drugi svetovni vojni je Slovenija pravzaprav le v času osamosvojitve doživela spontani državljanski odpor. Preostale akcije, tudi vseslovenske ljudske vstaje, so bile skrbno nadzorovane s strani političnih strank, ki so si od tega obetale korist.

Slovenija ni gnila država. Je kar uspešna, čeprav nas mnogi tako radi prepričujejo, da je povsem zanič. Gospodarska rast je visoka, brezposelnost nizka, razlike med  bogatimi in revnimi so manjše kot drugod po svetu. Da, probleme imamo. Tega ne smemo zanikati. Če nas vladajoča politika razočara, imamo možnost na volitvah podpreti druge. Imamo tudi vso pravico izražati svoje nestrinjanje. Kar je narobe, je nenehno poniževanje naše države, nenehne trditve, da je pri nas vse slabše, kot drugod in celo neumne primerjave z afriškimi državami.

Resnica je takšna, da upora, kot bi si ga nekateri želeli, ni zato, ker stanje ni tako slabo, da bi se večini zdelo vredno nasilno rušiti državo. Eno so besede, drugo je tvegati svojo glavo v nasilnem prevratu.

In potem je tu še nekaj drugega.  Politična desnica nam nenehno ponavlja, da nas prehitevajo države, kot Češka in Slovaška. A bodimo realni, to so države, kjer so razlike med revnimi in bogatimi večje, kot pri nas. V resnici nam sporočajo, da želijo, da bi tisti uspešnejši imeli še več, kot imajo zdaj, medtem ko bi množice na minimalnih ali nizkih plačah veliko izgubile. Kot vsi vemo, je nasprotovanje do dviga minimalne plače ali višanja socialne pomoči, najmočnejše ravno pri tistem delu slovenske politike, ki sicer trdi, da je v Sloveniji vse slabo in da se moramo zgledovati po kakšni Latviji. Čeprav tam ljudje glasujejo z nogami in se država prazni. Slovenija se medtem polni, ker preprosto nimamo dovolj domačih delavcev, da bi zapolnili vsa delovna mesta. Da ne govorimo o naši vzhodi sosedi Madžarski.

Razumem frustracije na politični desnici, med konservativci in nacionalisti, ker po demokratični poti ne morejo na oblast. Toda, vedno hujše sovraštvo  in laganje samim sebi nista pot naprej.  Ponuditi morajo pozitivno vizijo Slovenije, v katero bo lahko verjela večina državljanov in jih tudi podprla na volitvah.