Ure tečejo, končnih rezultatov iz Iowe pa kar ni in ni. Ponedeljkove tehnične težave so se zavlekle in vmes omogočile medijem in osemintridesetletnemu Petu Buttigiegu, bivšemu županu majhnega ameriškega mesta v Indiani, South Benda, da so zasenčili progresivnega senatorja iz Vermonta, Bernija Sandersa.  Ta je nedvomno dobil več glasov, kot Buttigieg, a delegatov bo dobil enako število ali celo manj. Če gre verjeti delnim rezultatom. Zgodi se lahko namreč, da bo končna slika povsem drugačna. A tedaj bo že prepozno.

‘V vsaki drugi državi jaz in Joe Biden ne bi bila v isti stranki,’  je v začetku januarja izjavila ena vodilnih predstavnic progresivne struje v demokratski stranki, Alexandria Ocazio-Cortez. Demokrati so razklani in to se vidi. Strankarske elite stavijo na politično sredino, na ekonomsko bolj liberalen program,  na ohranjanje statusa quo. Ko podpirajo Bidena ali Buttigiega, tega ne počnejo samo zato, ker bi verjeli, da bolj radikalen kandidat ne more zmagati predsedniških volitev proti Trumpu, ampak zato, ker se bojijo, da bi utegnil celo res zmagati in bi potem začel spreminjati sistem. Sistem, v katerem so sami zmagovalci, razne manjšine in revni pa le kmetje na šahovnici, ki jih izkoriščajo v političnem boju.

Eno takšno področje je zdravstveno zavarovanje, kjer se dobro vidi ločnica med Sandersom, ki ga hoče zagotoviti vsem in uničiti moč zasebnih zavarovalnic in številnimi drugimi, ki bi takšne bolj odločne predloge omilili na sto in in en način, rezultat pa bi bil, da se  veliko ne bi spremenilo.

Enajstega februarja bodo volitve za izbiro demokratskega kandidata za predsednika ZDA že v New Hampshiru. Medijska pozornost se bo od kaosa v  Iowi usmerila tja, kdo ve, če ne namenoma. Nikomur ne bodo več prav mar rezultati iz prve države na koledarju, ker bo pač treba pozornost usmeriti na nova boijšča. Zaradi tega bo lažje Peta Buttigiega razglasiti za presenečenje in novega nosilca sredinske, liberalne struje v demokratski stranki.  Joe Biden, ki je tako dolgo vodil na vseh anketah javnega mnenja, je pač problematičen kandidat. Starost se mu pozna, pogosto ne zna sestaviti stavka, ne ve, kje je, da ne govorimo, da kljub trdovratnemu molčanju večine medijev, ni mogoče utišati vprašanj o delovanju njegovega sina, Hunterja Bidena, v Ukrajini, v času ko je sam bil podpredsednik. Malokdo verjame, da je njegov sin dobil pomembno funkcijo in visoko plačo  v ukrajinskem podjetju samo zaradi svoje sposobnosti.

Nobeno presenečenje ne bo, če bo Biden, za katerega je jasno, da je v Iowi doživel neuspeh, žrtvovan v boju proti Sandersu, da bi Buttigieg imel več možnosti.

Demokratska stranka je v vojni ne le proti Trumpu, ampak tudi od znotraj. Progresivno krilo je zelo močno, a vodstvo je liberalno in pogosto se zdi, da bi te strankarske elite raje videle nadaljevanje Trumpove vladavine, kot da bi dopustile  Sandersov vzpon. Sanders v resnici ni en sam, je jih veliko, ki tako kot on, želijo radikalne spremembe v ZDA. No, radikalne je mogoče preostra beseda. Prej vrnitev k politiki iz preteklosti, takšne kot je vladala pod predsednikom Franklinom Delanom Rooseveltom. A v modernih ZDA je navadna socialna demokracija pogosto označena že za komunizem sovjetskega tipa in vsak dvig davkov napad na svobodno družbo.

Bernie Sanders je že bil žrtev zahrbtnega sistema, ki je preferiral Hillary Clinton. Da se zgodba ponavlja, ni presenečenje. Vprašanje je le, kako daleč so demokratske elite, podprte s svojimi prijatelji v medijih, pripravljene iti.  Mogoče celo tako daleč, da zmago na predsedniških volitvah podarijo Trumpu.  Je pa dejstvo, da je stranka razklana in da v njej potekajo silovite spremembe. Na nek način se dogaja enako, kot se je zgodilo republikancem, ki vsekakor niso hoteli, da bi Trump bil njihov kandidat. Postali so žrtve populizma, ki se napaja v nezadovoljstvu množic. Ameriški sen pač ni tako zelo bleščeč, kot se predstavlja in ljudje iščejo rešitelja. Enim je to Trump, drugim Sanders.