Še preden so bili znani rezultati na volitvah v New Hampshiru, je bivši ameriški podpredsednik in mesece po anketah javnega mnenja vodilni v demokratski tekmi za predsedniško nominacijo, Joseph Biden odletel v Južno Karolino. Bilo je jasno, da se mu bliža polom in na koncu se je to tudi zgodilo. Končal je na borem petem mestu, z 8,4% in brez osvojenih delegatov.

Senator iz Vermonta, Bernie Sanders je v žep pospravil enako število delegatov, kot nekdanji župan iz majhnega mesta South Bend, Pete Buttigieg, čeprav je znova dobil več glasov. Sanders je dobil 25,8% glasov, Buttigieg 24,4% Razen Bidena, je velika poraženka še Elizabeth Warren, senatorka iz sosednjega Massachusettsa, ki ji je podpora dramatično padla in je končala na četrtem mestu s 9,3%. Očitno se je večina progresivnega tabora preselila k Berniju Sandersu, ‘ženski glas’ pa ji je pobrala ‘naša’ Amy Klobuchar, ki je s tretjim mestom in 19,8% pripravila presenečenje, ki ji bo omogočilo, da bo v tekmi še vztrajala.

Da je bil Biden tako dolgo kralj javnomnenjskih anket, lahko mogoče pojasnimo z njegovo prepoznavnostjo in nenehnim ponavljanjem medijev, da lahko premaga Trumpa. Veliko demokratov si je ta cilj, zmago nad republikanci, postavilo na prvo mesto. Pred program, ideologijo, pred vse. Tako je lahko tudi stric Joe tako dolgo užival visoko podporo, a začetek odločilnih bojev je pokazal, da si je zmerni del stranke hitro našel mlajši nadomestek v Petu Buttigiegu in delno tudi v Amy Klobuchar.

Bidenu kaže izredno slabo. Zdaj, po dveh porazih, je zelo veliko možnosti, da se bo zmerni, bolj sredinski del stranke zbral za drugim kandidatom in da mu bo veliko manj ljudi pripravljeno spregledati pogoste izpade. Malo verjetno je, da bi kandidati lahko po toliko soočenjih lahko programsko povedali kaj novega. Ve se, kje kdo stoji, kdo je bolj progresiven, kakor Sanders in njegov projekt zdravstvenega
zavarovanja in kdo manj in skuša obdržati ravnotežje v sistemu, ki ustreza elitam znotraj stranke. Vse se vrti okoli dveh taborov in kakšna bodo razmerja znotraj teh dveh. Bernie Sanders je s strmoglavljenjem Eliazberh Warren že skoraj poenotil progresivnega, v zmernem pa se karte delijo na novo. Če je še pred mesecem dni kazalo na veliki spopad med Sandersom in Bidenom, je zdaj sreča bolj naklonjena Buttigiegu.

Iowa in New Hampshire po številu delegatov ne pomenita nič. New Hampshire prinaša le 24 delegatov. Nekdanji župan New Yorka, Michael Bloomberg, ki si s svojimi milijoni skuša kupiti volitve, je ti dve prvi državi na demokratskem koledarju kar obšel in vse stavi na države super torka tretjega marca ko bo v igri mnogo več delegatov. 1344. Tvegana igra, ki se je drugi kandidati ne gredo. Do zdaj je namreč veljalo, da zmagovalec prvih dveh držav, četudi ti ne predstavljata demografske slike ZDA, na koncu postane tudi kandidat stranke. Uspeh na samem začetku pomeni več medijske pozornosti in signal volivcem. Ko se tekma premakne v resne države z veliko delegati, je lahko že zdavnaj prepozno.

Da so strankarske elite in večina medijev nenaklonjeni Sandersu, ni nobena skrivnost. Kdo ve, če sramota v Iowi ni bila posledica želje, da se zmanjša Sandersov nalet. Tako dolgo so preštevali podporo, da je bil New Hampshire že pred vrati. Hkrati so lahko zato, ker je Buttigieg dobil več delegatov, kljub temu da je dobil manj glasov volivcev, prav njega postavili v ospredje in škodovali Sandersu. Po New Hampshiru bodo skušali to igro nadaljevati. Izpostavljali bodo uspeh Amy Klobuchar, recimo. Ali pa trdili, da je res zmagal, a ne z dovolj visoko razliko.

No, na koncu bodo ostali še super delegati, strankarski veljaki, ki imajo torkat manjšo težo, kot leta 2016, a so lahko na koncu, če Sanderu ne uspe dobiti odločilne večine, jeziček na tehtnici. Čisto mogoče, da mu bodo na koncu potisnili nož v hrbet.

Tekma se zdaj seli v Nevado, kjer bodo volitve 22. februarja, iz tekme sta izstopila Andrew Yang in Michael Bennet. Joe Biden, ki vse stavi na Južno Karolino, bo svoj trenutek resnice doživel 29. februarja.