Kljub nenehnim grožnjam turškega vrha,  konvojem turškega vojaštva in dobavljanjem orožja upornikom, sirske vladne sile še vedno napredujejo. Potem, ko so uspele zavarovati celotno traso pomembne ceste M5 med Homsem in Aleppom, so danes uspele upornike pregnati iz zahodnih predmestij Aleppa.

Turki so šli celo tako daleč, da so v zadnjem času  topniško obstreljevali sirske vladne sile, da ne govorimo o njihovi politiki gradnje oporišč, ki bi naj zaustavile napredovanje vladnih sil. Ta oporišča, tudi tista dogovorjena z Rusi in za katera je zagotovljena varnost, niso imela nobenega učinka. Sirske vladne sile jih preprosto obidejo in izolirajo.

Erdogan lahko grozi, a bolj ko ne pri tem blefira. Njegova neodgovorna politika se zdi bolj kot čemu drugemu, namenjena domači javnosti, a zaradi te politike je v zadnjem času umrlo 12 turških vojakov, da ne govorimo o tem, koliko škode je naredila podpora skrajnežem v pokrajini Idlib sirskemu prebivalstvu. Težko dvomimo, da Turki upornikom ves čas ne dobavljajo orožja in s tem podaljšujejo agonijo.  Vse to, ko je vedno bolj jasno, da bodo sirske vladne sile iz te vojne izšle kot zmagovalec.

Med bolj tragikomične, spada Erdoganova grožnja, da se sirske vladne sile morajo umakniti na položaje pred začetkom zadnje ofenzive. Tu turški predsednik Sircem zapoveduje, da morajo svoje sile umakniti z lastnega ozemlja, drugače jih bo pregnala turška vojska.

Nič ne kaže, da bi se kaj takšnega zgodilo, a če se bo Erdogan le odločil za večjo ofenzivo v Siriji, bo tvegal življenja turških vojakov v vojni, ki je ne more dobiti. No, to je res malo verjetno, ker noče tvegati na novo izgrajenega odnosa z Rusijo in narediti obrata nazaj k ZDA, še posebej, ker Američanom ne zaupa.