Nerazumljivo se mi zdi, kako smo prišli do tega, da se vsem zdi povsem normalno, da predsedniki političnih strank prevzemajo ministrske položaje. Da, zagotovo je to tudi politična funkcija, ampak mar kdo res verjame, da je lahko predsednik stranke zdaj minister za to, v naslednjem mandatu pa za nekaj povsem drugega? Zdaj je minister za pravosodje, potem že kar kmetijski, če ima srečo napreduje do obrambnega in tako dalje. Je njihovo delo res tako enostavno ali se tako zelo zanašajo na podrejene, da ni važno, kdo je minister?

Menim, da bi resne stranke morale imeti vedno pripravljen nabor ljudi, ki jih lahko predlagajo za ministre in to ne bi smeli biti predsedniki strank. Celo tega, da so poslanci, bi se morali izogibati. A to je vprašanje kadrov. Resne stranke bi morale biti več kot projekti enega obraza, ki potem zadnji hip hektično popolnjujejo svoje liste z vsemi, ki jih pač lahko dobijo. Ker pač ni več pomembno nič drugega, kot to, ali se volivcem voditelj zdi privlačen in sposoben ali ne.

V bistvu je pomembno to, da politične stranke imajo svoje programe in da jih skušajo izpolniti. Da to dosežejo, včasih ni potrebno niti sodelovanje v vladi, kakor je to odlično prikazala Levica. To pač ne bi smela biti igra osebnih ambicij, ampak doseganja ciljev stranke in volivcev, ki jo podpirajo.

Predsednik LMŠ Marjan šarec je v zadnjem pogovoru za časnik Večer povedal, da bi rad kot ministra videl Luko Mesca in Miho Kordiša. Predvidevam, da Šarec s tem misli, da bi ta s tem skupaj s stranko prevzela odgovornost za delovanje vlade. Toda Zakaj? Razumem pritisk, da bi Levica imela svoje ministre in bi enakopravno sodelovala v vladajoči koaliciji in prevzemala odgovornost, toda zakaj bi recimo omenjena bila dobra ministra? Imata ustrezno znanje? Ne bi bila kot ministra za predsednika vlade večji problem, kot če bi minister bil kdo drug? Pomislimo, kaj se zgodi, ko predsednik vlade ni zadovoljen z ministrom iz druge stranke in je ta hkrati predsednik tiste stanke? Če ga hoče zamenjati, v trenutku tvega izgubo podpore. Ker, nalijmo si čistega vina, osebne ambicije so vedno v igri.

Priča smo amaterizaciji politike, kar je posledica prevelike nestabilnosti političnega prostora. Pojav instant strank onemogoča rast poklicinh politikov in s kadri bogatih političnih strank. Veliko volivcev voli samo prvi obraz stranke in jih niti ne zanima toliko, koga ta človek lahko postavi na kakšen položaj in ali ima dodelan program. Zaradi tega smo priča učenju na delovnem mestu in ko posamezniki končno osvojijo svoj posel, pride čas, da jih nadomestijo drugi. Da to za državo ni koristno, verjetno ni treba poudarjati.

Krivda leži tudi pri volivcih. Predvsem tistih, ki se uvrščajo v liberalno sredino in potem na vsakih volitvah med zvezde izstrelijo nov obraz in potem razočarani to igro ponavljajo. Ne morem verjeti, da so vsi ti politiki res tako zelo zanič, tako nesposobni, da jih je treba do konca popljuvati in uničiti, skupaj s celimi strankarskimi aparati, ki jih podpirajo. Če so na desnici preveč lojalni, potem so na tem delu političnega prostora prav tragikomično nestabilni. Kaj? Se bomo mar to igro šli še nadaljnih 50 let, dokler vsak ne bo prišel na vrsto, kot v kakšnem čudnem resničnostnem šovu, ki vsakomur omogoča pet minut slave in potem še mnogo več zgražanja in napadov?

Kje je rešitev? Najprej bi morali premisliti o dvigu praga za vstop v Državni zbor. Trenutno imamo preveč strank, zaradi česar je sestavljanje koalicije vedno problematično, vodenje pa še težje. Višji prag bi mogoče množico manjših strank prisilil v povezovanje. Mediji bi morali začeti sistematično zahtevati, da jim stranke že med kampanjo povedo imena njihovih kandidatov za ministre in opozarjati volivce na kadrovski bazen, ki ga imajo, volivci pa bi se morali začeti izogibati tistih, katerih program obsega nekaj nedodelanih strani in število sodelavcev, na katere se lahko zanesejo, lahko preštejejo na prste ene roke.

Priznam, da so to bolj sanje, kot resničnost, a tako bi bilo mnogo bolje za vse. Bolje že, kot da so predsedniki političnih strank ministri, namesto da bi stranke zagotavljaje prave strokovnjake za tako pomembne položaje.