Demokratom se ponavlja to, kar se je republikancem zgodilo leta 2016. Nekdo, ki ga strankarske elite niti približno nočejo videti zmagati, pometa s konkurenco. Spomnimo se, kako ponižujoče so mediji poročali o Donaldu Trumpu, kako da nima nobene možnosti in da so dobre uvrstitve v anketah javnega mnenja nekaj minljivega, kar se bo razblinilo ob prvem resnem preizkusu. Republikanci so tudi svarili, da bo Hillary Clinton Trumpa povozila, ker je pač nekdo, ki ga lahko podpira le skrajni del stranke, medtem ko bodo normalni ljudje raje ostali doma.

Zdaj se to ponavlja z Bernijem Sandersom, ki je v Nevadi dosegel veliko zmago. Ljudem očitno ni mar, če ga ‘strokovnjaki’ dajejo v nič in mu napovedujejo polom v spopadu s Trumpom, ker da bo njegova radikalna politika odbila večino zmernih Američanov. Nobenega učinka tudi ni imelo ‘razkritje’, da tisti zlohotni Rusi, ki naj bi na oblast spravili Trumpa, zdaj delajo na tem, da pomagajo Sandersovi kampanji.

Lekcija tega je, da večji ameriški mediji vedno manj pomenijo in da jih večina ne posluša več. To ne velja le za republikance, to velja tudi za demokrate. Nič čudnega, če se med strankarskimi elitami širi panika. Ne zato, ker ne bi verjeli, da Sanders lahko zmaga tudi proti Trumpu, ampak zato, ker se bojijo, da lahko.

Po delnih rezultatih je Bernie Sanders v Nevadi dobil kar 46,6% delegatov, ali skoraj 22000 glasov, s čimer je že v tretji državi zapored dobil največ glasov volivcev. Joe Biden, ki je končal na drugem mestu, je dobil pol manj, a si bo ta rezultat tolmačil kot dobro znamenje, preden se tekma preseli v Južno Karolino, kjer preprosto mora zmagati. Ankete javnega mnenja mu tam kažejo dobro, čeprav mu Sanders diha za ovratnik. Za senatorja iz Vermonta je dobra novica ta, da se tako imenovani zmerni del stranke drobi, saj je Pete Buttigieg končal na tretjem mestu, medtem ko je Amy Klobuchar v Nevadi doživela velik poraz. Bolj bodo njegovi nasprotniki razdrobljeni, večje možnosti bo Sanders imel, še bolj pa, če bo Elizabeth Warren, ki je z desetimi odstotki tokrat končala na četrtem mestu, še naprej strmoglavila. To vse, preden v tekmo resno udari Michael Bloomberg, ki Sandersu zagotovo ne bo odžiral podpore, bo jo pa Bidenu in drugim bolj sredinskim kandidatom.

Iz zmage Donalda Trumpa leta 2016 in uspehov Bernija Sandersa v tokratnem demokratskem cirkusu izbire njihovega kandidata lahko razberemo, da je v ZDA marsikaj narobe in so ljudje, tisti navadni ljudje, ki drugim vsakodnevno ne perejo možgane preko televizijskih zaslonov, nezadovoljni. Zato iščejo alternative, ki prihajajo od zunaj in obljubljajo spremembe, takšne, ki bodo koristile njim, ne le bogatim in uspešnim. Ne smemo pozabiti, da je bila Trumpova zmaga velik udarec republikanskim strankarskim elitam, ki bi raje kot njega kot predsednika videle Jeba Busha. Znotraj demokratske stranke je tudi dobro viden razkol, saj mladi, progresivni posamezniki vedno močneje želijo spremembe v smer socialne demokracije.

V ZDA je narobe marsikaj, kar se tako spretno prikriva s podobami uspeha nekaterih, z odličnimi televizijskimi serijami in filmi in podatki o rasti gospodarstva in prebojih na borzah. Na obeh straneh političnega spektra so množice tistih, ki iščejo rešitev. Trump je republikancem ponudil vrnitev delovnih mest, boljše trgovinske sporazume s tujimi državami, izkoristil pa je tudi strahove pred migranti in napihnil nevarnost ‘socializma’, ki da hoče pridnim Američanom odvzeti še tisto malo, kar imajo in so ustvarili v potu svojega obraza. Seveda, resnica je takšna, da Trump še naprej vodi politiko, ki najbolj koristi bogatim.

Sanders pogosto nagovarja enake ljudi, tiste, ki želijo, da se delovna mesta vrnejo in da lahko s trdim delom zaslužijo dovolj za spodobno življenje. Obljublja jim spopad z oligarhičnimi strukturami države, z ljudmi, kakršen je na primer Michael Bloomberg, bogataš, ki bi najraje kar kupil volitve. Sanders nagovarja mlade, ki nočejo biti zadolženi do konca življenja, ker so hoteli študirati in obljublja, da ljudje z novim zdravstvenimi zavarovanjem ne bodo več v nevarnost da bankrotirajo, če bodo zboleli.

Ni čudno, če so strankarske elite, dobro plačani mnenjski voditelji, novinarji in strokovanjaki po velikih televizijskih mrežah in razni predstavniki možganskih trustov, zgroženi. Center se ruši. Tisti center, ki ves čas služi samo uspešnim. Tisti center, za katerega je vedno bolj očitno, da predstavlja manjšino.