Ready Player One je Spielbergov poklon generaciji igričarjev in ljubiteljev znanstvene fantastike, poln že skoraj pozabljenih kultnih simbolov pretekle dobe, predvsem iz osemdesetih let prejšnejga stoletja. Film je dobra zabava, a na žalost nič več kot to, ker se ne loti raziskovanja globljih problemov, ki jih nakaže. Na koncu fant dobi dekle in slavo. To je vse.

Pozno sem si ogledal ta film iz leta 2018, a nič hudega.

Zgodba niti ni tako zelo odmaknjega od resničnosti, kot se zdi. Piše se leto 2045 in ljudje množično bežijo v virtualno realnost imenovano OASIS. Tam so lahko karkoli želijo. Gre za svet sestavljen iz mnogih raznih svetov, ki so v bistvu le video igre, v katerih se merijo posamezniki, sami ali v skupinah in potem služijo in izgubljajo denar, ki ga lahko porabljajo za nadgradnje. V primerjavi z barakarskim naseljem, ki je v bistvu mesto prikolic naloženih eno na drugo, v katerem živi Wade Watts, glavni junak filma, je virtualni svet pač mnogo boljša izbira. Glede na to, kako zelo napredni so učinki, ni nič čudnega, če se mnogim takšen svet zdi bolj resničen in vreden investicije svojega časa, kot siv obstoj zunaj Oaze.

Tu imamo pomembno vprašanje, s katerim pa se Spielberg ne sooči. Ne, ponudi nam pustolovščino, v kateri se fant bori s hudobno korporacijo, premaga vse ovire, kakor se to za video igre pač spodobi in na koncu zmaga. Vsi so veseli. Nihče se ne vpraša, v kakšnem sistemu to živijo, da so tako zelo revni. Ne, očitno vsi ob uspehu nekoga drugega pozabijo na bedo svojih lastnih življenj, verjetno v upanju, da tudi njim lahko kdaj uspe velik podvig. Da vsem ne more uspeti, očitno ne razmišlja nihče. Odpor v filmu je v bistvu le odpor proti hudobni korporaciji, ki ji ni mar za izvorno sporočilo njenega ustanovitelja, ne boj za spremembo sistema. To ni Matrika, iz katere bi ljudje izstopili, da bi videli bedno realnost, tukaj ljudje hočejo biti v Matriki, da ne bi videli bedne realnosti in kaj spremenili.

Video igre, pornografija, spremljanje športnih dogodkov, pogosto tudi družabna omrežja, služijo temu, da ljudje manj razmišljajo o problemih okoli sebe in se prepustijo virtualnim užitkom, bitkam in podobnemu. V video igrah so lahko nekdo, lahko nekaj dosežejo, česar v realnem življenju ne morejo. Na družabnih omrežjih so lahko del političnih bojev, navijajo in se borijo za svojo ekipo. Ko spremljajo šport, lahko navijajo in se pretvarjajo, da imajo nekaj od tega, da nekdo drug zmaguje in uspeva. Tudi pretirano spremljanje televizije in branje knjig je nekakšna droga. Našel bi se kdo, ki bi k vsemu temu dodal še religijo, kot blažilo vsakdanjih težav.

Vse to so sredstva, s katerimi se umirja družbo in preprečuje nestabilnost.

Igralec številka 1 je dobra zabava, na žalost pa ni nič več. Kot je to pogosto v ameriški produkciji, se v ospredje postavlja posameznika, ki s trdim delom, talentom ali znanjem uspe pobegniti iz revščine, se prebiti v boljše življenje, medtem ko se redko dvomi o naravi sistema. S tem ne pravim, da film ni vreden ogleda. Če ga vzamemo samo kot zabavo, je v resnici zelo dober.

Z razvojem tehnologije bo mamljivost raznih Oaz, kakršna je predstavljena v filmu, vedno večja. Tudi, če ljudem drugače v življenju ne bo šlo slabo. Namreč, kako se lahko realno življenje primerja z video igro, kjer je možno skoraj vse? V resnici se ne more. V realnem življenju niti najbolj bogati ne morejo biti bogovi vojne in skozi tisočletja voditi imperije in biti danes vrhunski smučar, jutri pa vrhunski košarkar. Preprosto ne gre. In niti ni vse tako površinsko. V povezavi z internetom, dobimo svet, v katerem lahko srečujemo ljudi z vsega planeta, lahko se lažje družimo s tistimi, ki imajo enake interese in se zanimajo za enake stvari. Sklepajo se lahko prijateljstva, ki jih drugače ne bi bilo, celo ljubezen. V virtualni realnosti prihodnosti bi to lahko bilo še kako možno in dostopno večini prebivalstva. Dodajmo k temu še vedno večjo robotizacijo in ni izključeno, da ljudje sami ne bomo ustvarili Matrike. Prostovoljno.

No, na nek način jo že tako smo.