Še en poraz Bernija Sandersa. Novembra se bosta skoraj zagotovo spopadla Biden in Trump

Joe Biden bo skoraj zagotovo tisti, ki se bo v imenu demokratske stranke novembra na predsedniških volitvah spopadel z Donaldom Trumpom. Preobrat, ki se je začel v Južni Karolini in nadaljeval na super torek, je bil včeraj dokončno potrjen. Biden, ki so mu ankete javnega mnenja takoj od njegovega vstopa v tekmo kazale odlično podporo in ki je potem v Iowi in New Hamsphiru silovito strmoglavil, je naredil neverjeten povratek. Malo verjetno je, da tudi če je v igri še polovica držav, Bernie Sanders še lahko naredi preobrat.

Šest držav je bilo včeraj v igri in Bernie Sanders je uspel zmagati le v eni, v Severni Dakoti (v Washingtonu je rezultat izenačen in še ni dokončen). Razlike ponekod so bile ogromne. V Michiganu, kjer je Sanders leta 2016 slavil proti Hillary Clinton, je bilo 52,9% proti 36,5% v Bidenovo korist. Na globokem jugu, v Mississippiju, ki bo na predsedniških volitvah sicer tako ali tako pripadel republikancem, je Biden uspel dobiti čez 80%. Izkazalo se je še enkrat več, da se temnopolto prebivalstvo ZDA spominja Bidena kot podpredsednika v Obamovi administraciji. In mu zaupa. Sanders je zaradi tega v mnogo slabšem položaju. Še huje, stavil je na mlade, ki pa se volitev niso udeležili v zadosti velikem številu. Izgubil je tudi pri belopoltem, predmestnem in podeželskem prebivalstvu.

S tem je Bernijeva revolucija bržkone končana. Sicer je pred demokrati še kar nekaj držav, ampak težko verjetno je, da bi senator iz Vermonta in demokratični socialist, Bernie Sanders, še lahko nabral večino delegatov.

Odločeno je tudi, kdo ima znotraj demokratske stranke večino. Prevladale so strankarske elite, mediji, ki jih podpirajo in bolj sredinsko usmerjeni demokrati, progresivni tabor pa je dokazal, da je sicer močan, a ni sposoben zmage. Toda, razkol znotraj stranke se bo še nadaljeval. Brez Sandersa, ki je že star in na koncu svoje politične kariere, utegne ta tabor kratkoročno nekaj izgubiti, a nadomestili ga bodo drugi. Razlog za krepitev progresivnega dela stranke je namreč nezadovoljstvo nad sistemom, ki veliko ljudi pušča na cedilu. Ta razlog v prihodnosti ne bo kar naenkrat izginil. Študentski dolgovi bodo ostali, zdravstveno zavarovanje bo še vedno za mnoge nedosegljiva dobrina in Američani se bodo bali zaviti k zdravniku.

V demokratski stranki se ni ponovilo, kar se je zgodilo republikancem. Razlog je v tem, da so se demokratske strankarske elite pravočasno poenotile za svojim kandidatom. Ko so Amy Klobuchar, Pete Buttigieg in drugi izstopili iz tekme in podporo obljubili Bidenu, medtem ko Elizabeth Warren tega ni storila, so se Sandersu možnosti močno zmanjšale. Če bi republikanci tako naredili v svoji tekmi leta 2016, potem bi Trump morebiti ne postal njihov kandidat.

Kdo ve, če so Američani še sposobni razumeti, kaj pomeni, da se bosta za predsednika novembra spopadla Trump in Biden. Slabo je. Zelo slabo. Ameriški politični sistem je degeneriral. Izbira je porazna. Trumpa že poznamo. Njegova edina pozitivna stran je, da mu ne dišijo večje vojne po svetu. Biden po drugi strani ni več čisto pri sebi. Čeprav znotraj demokratske stranke skušajo to pomesti pod preprogo, je več kot očitno, da starost najeda njegove umske sposobnosti. Kaj bo šele čez leto ali dve. Če bo že zmagal, Biden mogoče sploh ne bo sposoben vladati. Trumpovi sodelavci tega ne bodo pozabili omenjati na vsakem koraku. Prav tako pa ne bodo pozabili tega, da je za časa Bidenovega podpredsedovanja njegov sin dobil dobro plačano službo v ukrajinskem podjetju, čeprav ni imel nobenih izkušenj.

Da ne govorimo o tem, da se je vse zreduciralo samo na to, kdo je za in kdo proti Trumpu in da pri nobenem od kandidatov ni nobene prave vizije, kako se naj ZDA v prihodnje razvijajo.

Mnogi mislijo, da bo Donald Trump Bidena raztrgal. Toda, s takšnimi napovedmi moramo biti previdni. ZDA so močno razdeljene. Veliko demokratov je Bidena podprlo samo zato, ker mislijo, da bo premagal Trumpa in se bo vse vrnilo v obdobje normalnosti, kakršno je bilo pod Obamo. Ni jih zanimalo, kakšen program ima, pokrili so si ušesa ob njegovih čudnih izjavah. Če so bili pripravljeni požirati pravljice o ruskem vmešavanju v predsedniške volitve leta 2016, zgodba, ki se je tako klavrno končala, so sposobni požreti še marsikaj drugega. Že zdaj govorijo, da so pomisleki o Bidenovem duševnem zdravju proizvod kampanje Rusov in republikancev. Zavedati se moramo tudi, da Američani Bidena ne sovražijo, tako kot so Hillary Clinton. Je jim kot nekakšen dobrodušen striček.

Republikanci bodo podprli Trumpa, demokrati Bidena, večina držav je že odločena. Do novembra bo boj potekal za nekaj ključnih držav. Po volitvah se veliko ne bo spremenilo. Vsaj v samih ZDA ne. Biden ni nekdo, ki bi radikalno spreminjal sistem, zato je državno zdravstveno zavarovanje za vse izključeno, Trump pa se bo tako ali tako postavil na stran zavarovalnic. Vemo, kako je Obama ravnal z ilegalnimi migranti in da je Trump le nadaljeval tam, kjer je on končal in tudi Biden, kljub vsemu zgražanju nad ameriškim predsednikom, skoraj zagotovo ne bo ravnal drugače. Biden bo tudi branil razmerja moči v ZDA in delavski sloj ne more pričakovati bistvenega izboljšanja svojega stanja. Prav tako ni pričakovati odpisa študentskih dolgov. Edino na zunanjepolitičnem področju bi Biden lahko bil bolj agresiven. Ne toliko zaradi lastnih nagnjenj, ampak zaradi ameriške globoke države, ki bi ga k temu prisilila.

No, vsaj neposrednega soočenja med Bidenom in Trumpom se lahko veselimo. Zna biti pravi cirkus.