Ena izmed velikih napak, ki jih je v boju proti širjenju koronavirusa naredila italijanska vlada je bila ta, da niso zaustavili vse nenujne proizvodnje. Na Kitajskem, v Vuhanu, je stalo vse in zaradi tega je bilo omejevanje stikov tudi bolj uspešno. Če pa imate vi na stotine delavcev nagnetenih po proizvodnih halah, to postane mnogo težje.

V Večeru profesorica Lilijana Burcar komentira:

Kapital ne presoja v korist zdravja ljudi, marveč zdravja lastnih naložb in zasebnega bančnega računa. Tako je samo v Milanu – središču Lombardije, kjer beležijo največje število umrlih – 300.00 ljudi še vedno bilo prisiljeno nadaljevati z delom v proizvodnji nenujnih dobrin, kar je ljudi in njihove družine izpostavilo novim in nepotrebnim okužbam. Sledil je niz stavk, ki je zajel vso severno Italijo in o katerih osrednji mediji, ki hkrati propagirajo krilatico Ostanite doma in bi morali te stavke podpreti, molčijo. Stavkalo je 700 delavk v tovarni Electroluxa v Solari, 450 tekstilcev v Mantovi, delavci Hitachijeve izpostave v Toskani, delavci tovarne Fiat-Chrysler v bližini Neaplja s 6.000 zaposlenimi, beneški delavci v pristaniškem skladišču… Vsi so zahtevali ustrezno zaščito in prekinitev nenujne proizvodnje. Italijanska vlada je to odločitev sprejela šele dva tedna po zaostritvi epidemiološke krize, v soboto, 21. marca. Prepozno.

V strahu za gospodarstvo so marsikje po svetu tvegali življenja ljudi. V ZDA so se celo pojavili takšni v vrstah republikanske stranke, ki so trdili, da je za ohranitev ameriškega načina življenja treba vzeti v zakup smrt mnogih starejših prebivalcev. V številnih ameriških državah so vztrajali z odprtimi restavracijami in velikimi prireditvami, tudi če se je medtem koronavirus že širil. Del gospodarstva seveda mora delati naprej, sicer bo kmalu začelo primanjkovati najbolj osnovnih dobrin, a zdi se, da je marsikje varnost zaposlenih postavljena na drugo mesto, medtem ko se tisti, ki so višje na lestvici, z lahkoto izolirajo.

V teh časih spoznavamo, kdo vse so ljudje, brez katerih ne moremo preživeti in zanimivo pri tem je, da je mnogo teh najslabše plačanih. Trgovke,  medicinske sestre in delavci v proizvodnji, poštarji in smetarji, policisti.  A prav ti ljudje so žrtvovani, da se lahko drugi skrivajo po domovih in se gredo samoizolacijo. Priča smo velikemu neskladju.

To pomeni, da vodstveni/menedžerski in razvojni-inženirski kader dela varno od doma, večino zaposlenih in posledično njihovih svojcev pa še vedno izpostavlja nevarnosti okužbe, saj mora očitno proizvodnja tudi za življenje nenujnih izdelkov, kot so avtomobili, televizijski aparati in drugih v tem trenutku povsem odvečnih stvari – namesto da bi se proizvodnjo usmerilo v varno zagotavljanje zaščitnih mask in respiratorjev –, teči neovirano epidemiji navkljub. Pri tem se delodajalci lahko nadejajo tudi izdatnih subvencij države. Profit pred ljudmi in njihovim zdravjem.

Države po svetu aktivirajo vse svoje represivne organe, da bi preprečevale združevanje ljudi in jih prisilile, da ostajajo doma, po drugi strani pa ignorirajo nevarnost širjenja koronavirusa med delavci po tovarnah. To prinaša vedno večje napetosti, tudi stavke, čemur smo priča v ZDA, kjer pa tisti, ki si drznejo zahtevati ustrezno zaščito (ne višjih plač, ustrezno zaščito) hitro izgubljajo svoje službe, da ne govorimo o tem, da mediji o tem raje ne poročajo in po ulicah zasledujejo ljudi, ko ti gredo na sprehod.

Kljub vsemu metanju denarja v gospodarstvo in v Sloveniji, k sreči tudi navadnim državljanom, ne bomo mogli v nedogled vztrajati tako, kot smo do zdaj. Če ne bomo izkoreninili koronavirusa, tako kot so to naredili na Kitajskem, bomo prej ali slej morali državo znova zagnati. Vsi se bomo morali vrniti na delo in živeti z virusom. Tedaj se utegne še bolj pokazati razlika med tistimi priviligiranimi, ki bodo lahko delo odpravljali od doma in se distancirali od večini drugih ljudi in večino, ki te možnosti ne bo imela.  Po drugi strani se lahko bojimo, da bomo vsi skupaj morali ves ta denar, ki se zdaj troši, vrniti z obrestmi in da bodo najhujše prizadeti tisti nujni zaposleni, zaradi katerih naše družbe ta hip sploh še delujejo.

V tem je dejanski cilj in smisel ustvarjanja izrednih razmer. Po že napovedanih vladnih ukrepih – tudi drugod in ne samo pri nas – bodo ljudje za premostitev krize prejeli le drobtinice, medtem ko bo veliki kapital, ki si je nagrabil ogromno zasebnega bogastva v zadnji krizi na račun državnih subvencij, uveljavljal pravice do novega reševanja z javnim denarjem, kar bo prineslo nove reze v socialne transferje, novo kleščenje in krčenje že tako podhranjenega in opustošenega javnega sektorja in nov val privatizacije.