Pred dnevi se je na družabnem omrežju Twitter pojavil zemljevid vzhodne Evrope, obarvan v rdeče. Imamo sanje, je pisalo na računu Visegrad 24. Takoj sem pomislil, da gre le za povečano Pobudo treh morij in res je tako. Pobuda treh morij, poimenovana tako, ker obsega ozemlje med Črnim, Jadranskim in Baltskim morjem, je projekt dvanajstih držav na tem območju in v marsičem tudi projekt ZDA, ki hočejo ustvariti protiutež ruskemu vplivu. To je še lažje, ker imajo nekatere države, recimo Poljska, zgodovinske zamere do Rusije.

Med slovenskimi uporabniki druabnega omrežja twitter je hitro izbruhnila mala vojna. Medtem ko del slovenske desnice pozitivno gleda na preusmeritev slovenske zunanje politike proti vzhodu, temu slovenska levica nasprotuje. Slednji menijo, da gre za željo, Slovenijo odmakniti od naprednih držav članic Evropske unije in jo priključiti avtoritarnemu bloku, ki ga vodita Madžarska in Poljska.

Sam zemljevid je neposrečen, ker vključuje Krim, ki je že zdavnaj del Rusije in ruski jedrski arzenal bo poskrbel, da bo tam tudi ostal. Belorusija tudi vodi povsem neodvisno zunanjo politiko, Ukrajina pa je propadla država, ki je v resnici nihče noče. Drugače pa gre za kar logično razširitev Višegrajske skupine, ki vsebuje Poljsko, Češko, Slovaško in Madžarsko.

Priznam, da je bila moja prva reakcija, ko sem videl zemljevid, izrazito negativna. Nikakor nočem končati v povezavi vzhodnoevropskih držav, ki prednjačijo v boju proti liberalnim načelom. Madžarski predsednik Viktor Orban je dober primer tega, česa nočem videti. Kljub temu, da se je moja ljubezen do EU ohladila z britanskim izstopom in se še ohlaja z neposrečenim reševanjem krize s koronavirusom, ki razgalja nemoč naše skupne evropske domovine, si vseeno želim, da ostanemo v skupnosti z Avstrijo, Nizozemsko in Španijo, ne pa da gravitiramo proti Bukarešti ali Varšavi. Prav tako ne želim končati kot ameriški satelit za boj proti Rusiji, kar si v ZDA vsekakor želijo in pri čemer jim bodo pomagali vsi tisti v vzhodni Evropi, ki mislijo, da jim je Moksva lahko le nasprotnik, nikakor pa ne partner.

Toda, potem sem se vprašal nekaj drugega. Evropska unija je zelo krhka. Obstaja možnost, da krize s koronavirusom ne bo preživela, ali pa bo iz nje izšla še mnogo šibkejša, kot je. Obstaja nevarnost, da se bomo vrnili v čase tekmovanja med evropskimi državami.

Slovenija ni Švica. Slovenija ne more ohraniti svoje neodvisnosti, če ostane sama. Preprosto, nahajamo se na napačnem koncu. Švicarje lahko sosedi ignorirajo in obidejo, nas ne morejo. Nemški prostor bo težil k temu, da si čez naše ozemlje zagotovi dostop do Jadrana. Madžarska prav tako. Italija se lahko na vzhod, kjer je veliko šibkih džrav, širi le čez slovensko ozemlje. Če gremo širše, je jasno, da bo v vsaki večji vojni del ruskih sil šel čez Slovenijo in na sever Italije. Če se bo dvignila Turčija, bomo spet le prehodno ozemlje za njihovo napredovanje. In tako naprej.

To ne pomeni nujno, da nas bo kdo vojaško zasedel, pomeni pa, da bomo žrtve hudih pritiskov, zakulisnih iger, vojskovanja v obliki gospodarskih sankcij, kibernetskih napadov in propagande. Na koncu se morajo tako majhne džrave, kot je Slovenija, ukloniti močnejšim od sebe.

Povezovanje je nujno. Za Slovenijo je Evropska unija pomembna zato, ker preprečuje spopade med velikimi evropskimi državami. To je tudi razlog, zakaj je bila ustanovljena. Da spravi Francijo in Nemčijo. Toda, kaj če EU razpade? Potem potrebujemo nove zaveznike. Nekakšna nova Jugoslavija je možna, ampak še vedno šibka tvorba. Povezovanje z Avstrijo bo slej ko prej prineslo slovensko podreditev nemškemu prostoru, razen če ponovno nastane Habsburška monarhija, kar pa ni posebej verjetno. Italija je prav tako prevelika, da bi nas jemala resno. Rusi so daleč in tudi oni ne bi skrbeli za našo neodvisnost, ampak za svoje interese. ZDA tudi. Vse velike sile bi.

Kaj nam torej ostane? Da, tako je, povezovanje z Višegrajsko skupino. 64 milijonov jih je in gospodarsko gre za države, ki se razvijajo in so vedno močnejše. Če se pridruži še več držav, lahko ta povezava poskrbi za svojo varnost, razen Poljske pa ni med njimi države, ki bi imela večjo prednost v številu prebivalstva. V bistvu je to lahko vzhodna Evropska unija. Čisto sposobna, da brani svoje interese in ne preveč močna, da bi lahko zatirala posamezne države članice.

Nikar iz tega sklepati, da si želim v to povezavo. Želim si napredne in močne Evropske unije, v okvirih katere bo Slovenija imela vsaj nekaj vzvodov, da odloča o svoji usodi. Sama zase ne bo odločala o ničemer, ampak bodo to počeli veleposlaniki velikih sil, ki nam bodo nastavljali predsednike in ministre in diktirali, s kom bomo in s kom ne bomo trgovali. Toda, zdi se mi smotrno, da si za primer, da se EU sesuje v prah, pustimo odprta vrata. Dobra diplomacija mora to znati. Odpirati vrata, ne podirati mostove. Seveda to pomeni, da imamo na mizi vse opcije, ne da se slepo zazremo proti vzhodu. Najprej moramo delati na tem, da Evropska unija obstane, hkrati pa imeti čim boljše odnose z večino sveta, od ZDA do Rusije, od Venezuele do Kitajske.

Iskreno upam, da nam nikoli ne bo treba odločati o tem, kam se zateči, če EU propade in se vrnemo v viharne čase, ki so privedli do prve in druge svetovne vojne. Da nam torej nikoli ne bo treba postati del neke nove povezave na vzhodu Evrope. To bi bilo tudi rahlo smešno, glede na to, da po zemljevidu sodeč, gre za restavracijo Varšavskega pakta, brez Rusije.