Delo Adama Hochschilda, Duh kralja Leopolda, zgodba o pohlepu, terorju in junaštvu v kolonialni Afriki, je ena najboljših knjig, kar sem jih prebral. Govori o pozabljenem zločinu, ki se je dogajal v centralni Afriki, v Leopoldovem Kongu, ki je bil toliko tragičnih let ob koncu devetnajstega in začetku dvajsetega stoleta, dejansko zasebna lastnina belgijskega kralja.

Nihče natanko ne ve, koliko življenj je terjalo ropanje tega ozemlja. Ocene se razlikujejo. 8 milijonov? 10 milijonv? 13 milijonov? Jasno je, da je šlo za brutalno izkoriščanje, skrito za pravljicami o humanitarni dejavnosti in boju proti arabskim trgovcem s sužnji. Življenja lokalnega prebivalstva niso bila vredna nič. Kaznovali so jih za najmanjše prestopke, jim množično sekali roke in s tem dokazovali število ubitih, medtem ko so se beli gospodarji in med domačini nanovačeni vojaki podili za številnimi naravnimi bogastvi, ki so potem polnila žepe belgijskega kralja. Težko je razumeti, da je Leopold bil dejansko lastnik tako velike kolonije in da Belgija, država, katere kralj je bil, to ni bila. No, vsaj do trenutka, ko so vse tragične zgodbe zaradi junaškega boja borcev za človekove pravice po vsem svetu, brezvestnega kralja pritisnile ob steno, da se je svoji posesti, s katero je financiral svoje palače in spomenike, moral odreči.

Nekatere tragedije so pozabljene, na druge nas vedno znova opominjajo. Kar se je zgodilo v Kongu, je nekaj podobnega, kot se je zgodilo v Sovjetsko Zvezo med veliko lakoto pod Stalinovimi čistkami, toda, o slednjem boste velikokrat slišali. Seveda, Rusija je še vedno nasprotnik številnih zahodnih držav in zato poudarjajo njihove zgodovinske grehe. Svojih nočejo videti. Kolonializem je terjal življenja mnogih milijonov ljudi v Afriki in obeh Amerikah, tudi v Avstraliji in v Aziji. Toda, na to se namerno pozablja, tudi če je bil podobno krvav, kot sta bila nacizem in komunizem.

Dvoličnost je zelo razširjena človeška hiba.

Priročno je opozarjati na stranpoti sovjetskega komunizma, pri tem pa zamolčati, da so v Avstraliji še po drugi svetovni domorodcem nasilno trgali otroke iz njihovih rok in vozili v sirotišnice.

Zgodovinske tragedije so priročne za doseganje ciljev tukaj in zdaj. Dobra je primerjava med Francovo Španijo in Titovo Jugoslavijo. V obeh državah sta vladala diktatorja in v obeh državah so po zmagi obračunali s svojimi političnimi nasprotniki. V obeh primerih so bila rezultat grobišča, v katera so metali trupla svojih nasprotnikov, grobišča, za katera svojci pogosto niso vedeli. Razmerje med zmagovalci in poraženci je enako, a vse je skoraj komično obrnjeno. Ljudje, ki pripadajo enaki ideologiji, v eni državi opravičujejo pobijanje poražencev, v drugi pa ga obsojajo. Velja za obe strani. To si je dobro priklicati v spomin, ko se soočamo z našo tragično zgodovino. Ve se, kdo je zmagal in kdo je bil poražen in vse zločine je treba obsojati, toda pri tem se moramo zavedati, da bi bilo v obratni situaciji povsem enako. Le žrtve bi bile druge.

Ko se opozarja na preteklost, v veliko primerih namreč ne gre za željo po pravičnosti, ampak za poskus tukaj in zdaj doseči svoje cilje. Ko pravijo, da so partizani, da so komunisti zagrešili zločine, pravijo tudi, da ne smemo podpirati nobene socialistične ali socialno demokratske stranke in da morajo vladati sami. Zgodovino uporabljajo kot kladivo, s katerim tolčejo po svojih političnih nasprotnikih. To seveda ni prav, a je še kako človeško.

Belgijci dolgo niso hoteli priznati zločinov svojega kralja in izkoriščanja, ki se je manj krvoločno nadaljevalo, ko je Kongo prešel pod oblast države. Preprosto izbrisali so njim nevšečno zgodovino in živeli v laži. Ker jim je to bilo v interesu. Lahko si predstavjamo kakšnega belgijskega patriota, kako se je zgražal nad grozotami nacistov med drugo svetovno vojno, hkrati pa ni vedel, ali ni hotel vedeti ničesar o zločinih svoje države pol stoletja prej.