Vedno je enako. Ameriški mediji določijo tarčo in potem večina sveta, do zadnjega provincialnega časopisa, prenaša njihove zgodbe. Tako smo bili dolga leta deležni napadov na ameriškega predsednika Trumpa in Rusijo, ki bi se naj vmešala v ameriški politični proces in pripomogla k njegovi zmagi. Vmes so nas nadlegovali s primerom Skripal, bivšim ruskim agentom, ki je že pred leti odšel v Združeno kraljestvo in ki bi ga naj zastrupili ruski obveščevalci. Vmes je bila vojna v Siriji, ki jo je zahod izgubil predvsem zaradi ruskega posredovanja. Ne pozabimo na Ukrajino.

Postopek je že dolgo znan. Propaganda, obtožbe s strani ameirških politikov, potem pridejo sankcije in premeščanje vojaštva na meje nasprotnika. V primeru Rusije vse to ni delovalo. Po prvem šoku, je postalo rusko gospodarstvo bolj odporno, ruska država pa je omejila sodelovanje z zahodom, zaradi česar so nove sankcije vedno manj učinkovite. Ampak, seveda, to ni končalo poplave poročil, kako je v Rusiji vse slabo in zanič.

Potem smo na sporedu imeli Venezuelo. ZDA so hotele s pomočjo množic protestnikov izvesti državni udar. Zato so bili mediji polni zgodb o neuspešnosti venezuelskega socializma. Tudi tam ta pristop ni deloval in v nekem trenutku so mediji in politiki izgubili motivacijo in se preusmerili na nov cilj.

V začetku tega leta smo bili zelo blizu vojne med ZDA in Iranom. Spet enaka zgodba. Sovražno, skrajno negativno poročanje, vojaške grožnje, dodatne sankcije. Na koncu se je vse izteklo boljše, kot je na začetku kazalo. Vmes so seveda zahodni mediji pograbili pomotno sestrelitev ukrajinskega potniškega letala nad Teheranom in pretirali nekaj malega protestov proti vladi.

In smo že pri Kitajski. Kot da Rusije, Irana, Venezuela in kdo ve še katere države, nikoli ne bi bilo. Zdaj je Peking sovražnik številka ena, država, ki da laže o izbruhu Covid-19 in ki bi morala plačati odškodnino, ker da ni preostanku sveta pravočasno povedala resnice. Slabše so razmere v ZDA, bolj ameriški politiki grozijo in prilivajo olja na ogenj pogosto rasističnega sovraštva številnih Američanov.

Človek mora biti skrajno naiven, da ne rečem neumen, če verjame v vse te zgodbe o milijonih mrtvih Kitajcev, o ruskem vmešavanju v ameriške predsedniške volitve ali v to, da Iran gradi jedrsko orožje (to trdijo že zadnjih 20 let). Ampak kljub temu propaganda deluje. Mediji izberejo tarčo in potem nenehno ponavljajo napade. To seveda realnosti ne spremeni, spreminja pa mnenja ljudi, ki so potem bolj pripravljeni podpirati agresivno zunanjo politiko ZDA in zaveznikov.

Kitajska se je v zadnjih desetletjih spremenila v veliko silo, ki konkurira ZDA in v Washingtonu se tega zavedajo. To je razlog, da pripravljajo novo hladno vojno in vedno bolj agresivno obtožujejo Kitajsko vsega mogočega. Spet, le naivni verjamejo, da ima to kaj zveze s koronavirusom ali s kršenjem človekovih pravic. Če bi temu bilo tako, ZDA že zdavnaj ne bi bile več zaveznice Saudske Arabije in tudi skrajnih desničarjev in njihovega državnega udara v Boliviji ne bi podpirale.

Vedno hujše bo. Ameriški političen vrh si je enoten v želji, da ZDA obdržijo primat. Edino v tem se razlikujejo, da bi demokrati radi najprej uničili Rusijo, republikanci pa Kitajsko. Cilj je seveda enak. No, svet se je toliko spremenil, da tudi Američani vedo, da vojne proti združeni Rusiji in Kitajski ne morejo več zmagati in da je bolje, če svoje nasprotnike izolirajo in potem uničijo, ko so sami. V Moskvi in Pekingu se tega dobro zavedajo, zato je njuno sodelovanje vedno bolj tesno.

Zdaj smo v fazi, ko je Kitajska cilj nenehne negativne kampanje. Pričakujemo lahko več in več občasno prav fantastičnih, bizarnih zgodb o tem, kako da je v resnici na Kitajskem in kako se je potrebno upreti njihovim nevarnim in sovražnim ambicijam. Vse to bo pomešano z dobro mero rasizma. ZDA bodo vedno več sil premestile v države blizu Kitajske, da bi povečale pritisk, medtem bodo svoje zaveznike terorizirale, če se ne bodo odrekli sodelovanju s Kitajci, predvsem na tistih področjih, kjer lahko s tem izrinejo nevarnega gospodarskega tekmeca. To je zelo podobno pritiskom, da Evropejci kupujemo ameriški plin, ki je slučajno veliko dražji od ruskega. Kmalu se lahko znova znajdemo v novi trgovinski vojni med ZDA in Kitajsko, niso pa več izključene niti sankcije.

Vse to bo poslabšalo razmere v svetu in vsi bomo trpeli. Toda, malo verjetno je, da bo to spremenilo trende. Kitajska bo še vedno rasla in po svetu ima dovolj zaveznikov, ki bodo raje izbrali Peking, kot Washington. Ne glede na to, da bomo zdaj poslušali o tem, kako da je Kitajska izolirana in osovražena. To trdijo za vsakogar, ki jim ni po godu, a na koncu se bolj zdi, da so ZDA in njihovi zavezniki v manjšini, ne v večini.

Vedno bolj se zdi, da bomo kmalu živeli v dveh blokih, v novi hladni vojni, zelo podobni tisti med ZDA in Sovjetsko Zvezo, le da bodo tokrat ZDA v podrejenem položaju in bodo težko prepričale svoje partnerje, da sprejmejo njihovo prevlado in se odrečejo trgovini z največjim gospodarstvom na planetu.

Vrtiljak propagande se bo medtem vrtel in vrtel. Priznam, da se pogosto sprašujem, kakšen smisel ima spremljati večje medije, saj so zelo predvidljivi in sledijo interesom ameriških elit in jih ne motijo niti največje laži. Na žalost se marsikje po svetu, tudi pri nas, samo prepisuje in ponavlja za Američani in ni neke ambicije, da bi se predstavilo drugo plat zgodbe. Velja za Rusijo, velja za Iran, velja za Venezuelo, velja za Kitajsko. Alternativnih, resnicoljubnih medijev je zelo malo. Na žalost se ne moremo zanašati niti na poročanje kitajskih ali ruskih medijev, ki delujejo na enak način, kot ameriški. Zasledujejo interese vladajočih v svojih državah.