Iz drame s Covid-19 lahko hitro prideš z dvema nasprotujočima si zaključkoma. V Sloveniji je do zdaj umrlo okoli sto ljudi, od tega velika večina starejših. Zdravstveni sistem se ni sesul.  Raziskava prisotnosti tega virusa med prebivalstvom je pokazala, da je smrtnost mnogo nižja, kot smo se vsi bali, le nekoliko višja kot pri gripi. Izkazalo se je tudi, da vsakodnevni podatki o tem, koliko ljudi je pozitivno testiranih, nimajo veliko zveze z realnostjo. 1500 je bilo pozitivnih testov, a v resnici se je s Covid-19 soočilo, večina brez da bi to slutila, čez 60000 ljudi.

V Sloveniji bi potemtakem kdo lahko zaključil, da so bili vladni ukrepi zgrešeni in da je bila velika napaka zaustavljati državo, ker je bil problem od vsega začetka pretiran.

Toda, če pogledamo v Španijo, v Italijo, čez lužo v ZDA, se nam ponuja drugačen zaključek. Zdravstveni sistemi so pokleknili pod pritiskom, število umrlih se je v primerjavi z enakimi obdobji v preteklih letih ponekod povišalo kar za 200%. Torej, Covid-19 je pobral mnogo več življenj, kot jih beležijo uradne statistike. Spet, število potrjenih primerov je povsem zavajajoče in nam ne pokaže resnične razsežnosti. Podobna raziskava, kot smo jo naredili v Sloveniji, je pokazala, da se je v New Yorku okužilo skoraj tri milijone ljudi, kar pojasnjuje tragedijo, ki je zadela to ameriško državo in predvsem samo mesto New York. No, tudi tam je na podlagi raziskave mogoče sklepati, da je smrtnost mnogo nižja, kot se je zdelo, da je, a ameriška raziskava je vendarle pokazala dvakrat višjo, kot slovenska.

Na podlagi tragedij v drugih državah, bi lahko zaključili, da so vladni ukrepi po svetu bili marsikdaj preveč popustljivi in prepočasni.

Do kakšnega zaključka kdo pride, ni povezano samo s podatki, ki jih ima, ampak tudi s politično pripadnostjo. Covid-19 je postal le še eno polje političnega boja. Če vlada uvaja stroge ukrepe, se ji opozicija posmehuje, če vlada ukrepov noče uvajati v imenu zaščite gospodarstva, jo opozicija demonizira. Pri tem je povsem nepomembna politična barva vladajočih in opozicije. Slovenija pri tem ni nobena izjema.

Težko je pravilno reagirati, ko se soočiš z neznano nevarnostjo. Ne smemo biti preveč kritični do vlad, če ne vedo prav, kaj storiti. Toliko časa je že minilo od izbruha, a še vedno ne vemo natančno, kakšna je umrljivost. Je že razlika med tem, če je ta 4%, ali če je 0,15%. Ne vemo niti tega, ali tisti, ki Covid-19 prebolijo, postanejo imuni in če, za kako dolgo. Ne vemo, ali bo šlo za sezonski pojav. Ne znamo pojasniti, zakaj je vzhodna Evropa v toliko boljšem stanju, kot zahodna.

V takšnih razmerah je, menim, bolje biti previden in uvajati strožje ukrepe, kot ne. Seveda se lahko motiš, seveda se lahko pri tem uklanjaš paniki, ki jo širijo mediji, ampak mar ni odgovorno, da skušaš  zmanjšati število žrtev in obseg krize? Če se na koncu izkaže, da si se motil in da vse skupaj le ni bilo tako hudo, je to lažje sprejeti, kot če podceniš nevarnost in se potem soočiš z gorami trupel.

Čeprav  tega velika večina ne sprejema rada, je bilo delovanje prejšnje in trenutne slovenske vlade večinoma na mestu in odgovorno. Ustavljanje delovanja države, socialna distanca, varnostni ukrepi v trgovinah, celo zapiranje ljudi v meje svojih občin, vse to je pravočasno pomagalo zajeziti širjenje virusa. Da, bilo je nekaj napak, predvsem v domovih za starejše, ampak v primerjavi z drugimi državami, se je Slovenija dobro obnesla. To bi bilo treba priznati, a kaj, ko je tako enostavno hvaliti sebe in udrihati po drugih. Trenutna vlada neupravičeno krivi prejšnjo, čeprav sta bili dve stranki, ki sestavljata to koalicijo, del Šarčeve in sta tako nosili del odgovornosti. Opozicija zdaj prav tako pogosto povsem neupravičeno napada vlado, čeprav bi v primeru, da bi sama odločala, ravnala povsem enako.

Afera z nakupovanjem mask in respiratorjev je druga tema, ki vsekakor zahteva podrobno preiskavo.

V teorijah zarot je neka prijetna enostavnost. Tudi, če se dogajajo grozne stvari, se nekje skriva zla sila, ki jih povzroča in svet je mogoče pojasniti. Teh teorij zarot je  malo morje. Kitajci so krivi, ker jedo netopirje ali Kitajci so krivi, ker jim je virus pobegnil iz laboratorija. Te teorije zarote gredo še posebej na roko vladajočim elitam v ZDA, ki že tako pospešeno delajo na zaostrovanju odnosov s svojim največjim globalnim konkurentom. Potem imamo ljudi, ki verjamejo, da so se vse svetovne vlade zarotile proti njim in skušajo uvesti države nadzora in diktature. Trdijo, da Covid-19 ni velika nevarnost in da v ozadju poteka poskus uničenja demokracije in omejevanja svobode. Potem je le še korak do trditev, da Bill Gates načrtuje čipiranje vsega prebivalstva, da ne govorimo o strahovih, ki se pojavljajo ob možnosti, da bo cepljenje proti Covid-19, če bo enkrat izumljeno cepivo, obvezno. Imamo tudi ljudi, ki menijo, da je ta kriza prekleto priročna za zapiranje meja in krepitev moči držav in, mar ni mogoče, da predvsem politična desnica izkorišča vse skupaj za gradno majhnih in velikih Orbanistanov (po madžarskem vzoru*) po vsem svetu?

Najtežje si je priznati, da smo soočeni z naravnim pojavom, proti kateremu ta hip nimamo protiorožja in da ne politiki, ne  novinarji, še celo zdravniki ne, nimajo pravega odgovora. Prav moreče mora biti spoznanje, da Trumpi, Merklove, Putini in Janše v resnici pojma nimajo, kaj se godi in da skušajo panično najti rešitev, pri čemer se pogosto ne zanašajo samo na nasvete strokovnjakov, ampak skušajo uganiti, kaj hoče ljudstvo in kaj morajo narediti, da si ne bi naredili pretirane politične škode.

To je še najbolje vidno v britanskem primeru. Predsednik vlade Boris Johnson je najprej trdil, da je prava pot naprej prekuženost in da se morajo Britanci pripraviti na hude mesece, ko bo marsikdo izgubil koga izmed sebi ljubih. A potem, ko je pritisk medijev in prebivalstva postal prevelik, je spremenil pristop in Združeno kraljestvo je šlo po poti drugih držav. Se vam to zdi primer človeka, ki je povsem prepričan v svoj prav, ki ve, kaj počne, ali prej človeka, ki skuša bolj kot ne uganiti, kaj mu je storiti?

V resnici smo prav demokratično vsi v istem čolnu. Nihče izmed nas ne ve prav zares, kaj se dogaja in kako naprej in vsi bolj kot ne ugibamo in upamo, da ima ta ali oni strokovnjak na zalogi kakšno spoznanje, ki nas lahko reši. A  nasveti, ki jih je dajala Svetovna zdravstvena organizacija, nam lahko zrušijo to naivno vero. Tudi oni niso bili najbolj konsistentni. Kako bi le lahko bili, če pa so nova spoznanja prihajala počasi in je nasvete bilo treba prilagajati novi realnosti.

To so časi, ko se moramo sprijazniti s svojo minljivostjo, s svojo šibkostjo, s svojim neznanjem in ko se ne smemo slepiti, da so vladajoči ali strokovnjaki kdo ve koliko boljši od nas in imajo rešitve za naše probleme. Vem, lažje je verjeti v teorije zarote in napadati in sovražiti vse, ki mislijo drugače, še posebej če gre za politični boj, ampak sam si ne upam biti pretirano kritičen. Nočem biti pretirano kritičen.