Večina, ki ne vidi dlje od naslovov

Obstaja idealna predstava o tem, kakšna bi naj bila politika, kakšni bi naj bili politiki, njihovi svetovalci, kakšne bi naj bile institucije, kako bi naj potekal boj med različnimi političnimi strankami in kako bi naj državljani najbolj racionalno izbirali med njimi. Po tej predstavi, bi naj zmagovali dodelani politični programi, elokventni in izobraženi voditelji, šteti bi morali predvsem argumenti, mogoče čisto malo tudi odlično pripravljeni politični oglasi.

In potem je tu realnost. Potem je tu Donald Trump.

Kdorkoli zna malo angleško in posluša ameriškega predsednika, se sprašuje o njegovih mentalnih sposobnostih. Človek se vendar ves čas zapleta, govori, no, nekako tako, kot ne preveč brihten otrok. Kako lahko sploh koga nagovori?

Mogoče nam vse skupaj lahko pojasnijo fotografije Adolfa Hitlerja, za katere diktator vsekakor ni hotel, da jih vidi ves svet.  Namreč, Hitler je zadolžil svojega osebnega fotografa, Heinricha Hoffmanna, da ga fotografira, medtem ko vadi svoje govore. Ob tem je nastalo kar nekaj ne preveč posrečenih fotografij. A to nam priča o nečem drugem. Da je Hitler dobro vedel, kaj je počel. Da je našel stik z nečim globljim v svoji publiki in da je iz tega naredil umetnost. Dandanes se nam mogoče zdijo njegovi govori smešni, a delovali so takrat vsekakor. Kakor dandanes delujejo Trumpovi govori. Hja, ameriški predsednik ima še vedno okoli 40% podpore.

Kdo ve, če tudi pri Trumpu vse skupaj ni le predstava.

Na eni strani imamo lahko intelektualca, ki dobro pozna delovanje države, ima spisan podroben program in ga obkroža množica sposobnih sodelavcev. Na drugi strani imamo lahko samo enega človeka, ki zna dobro govoriti, ima program napisan na dveh straneh in je šele včeraj z vseh vetrov zbral dovolj ljudi okoli sebe, da se danes ponaša s politično stranko. Prvi skuša zapletene probleme rešiti kar se da korektno in se zaveda svojih omejitev, drugi ima samo preproste odgovore in zna dobro identificirati strahove in sovraštvo svoje publike in jih zlorabiti. In drugi potem zmaga.

Zakaj je temu tako, če pa toliko ljudi trdi, da bi radi na oblasti videli nekoga poštenega in sposobnega?

Ne zavedamo se dovolj, da večina ni posebej dobro izobražena, povrhu pa je politika niti ne zanima. V tem potrošniškem času, ko mora biti vse servirano hitro in ko se nikomur ni za ubadati, kako stvari potekajo v ozadju, je tudi na političnem tržišču tako. Zato zmagujejo vodilni obrazi, ki v hipu dajo vtis avtoritete, zato so tako močni pogosto neumni slogani, ki pa imajo večjo težo, kot politični programi. Ker ljudje niso dobro izobraženi, jih je tudi lažje nagovarjati v bolj preprosti govorici. Nekaj, kar počne Trump, a pri tem ni edini. Večina pač ob kakšnem poglobljenem predavanju hitro izgubi zanimanje. Bolj jih pritegnejo kratke in udarne povedi, takšne, ki so kot dobra zgodba, polna napetosti in sovražnikov.

Večina ne vidi dlje od naslovov in jim je to tudi dovolj. Imajo svoje predsodke in jih je enostavno prepričati, če te predsodke še malo podkrepiš. Dober primer so migranti. Imate ogromno ljudi, ki sovraži vse tujce, ne le ilegalne migrante. Spreten politik bo njihove strahove in sovraštvo znal nagovoriti. S prstom bo pokazal na nevarnega tujca kot na vzrok vseh težav. Če ni tujcev, bo našel domače sovražnike. In potem bo ponavljal eno in isto, kot pokvarjena plošča, pogosto brez vsakega dokaza. Pletel bo dobro zgodbo o nas, ki smo dobri in o njih, ki nas ogrožajo. Naslovi in fotografije, čeprav iztrgane iz konteksta, bodo dovolj. Večina pač ne bo šla raziskovati dlje.

Migranti so le ena tema. Takšnih je veliko. Poglejmo si le, koliko ljudi je zdaj prepričanih, da so Kitajci krivi za širjenje Covid-19, da so mogoče virus celo ustvarili v laboratoriju in če že niso, so krivi že zato, ker so umazani in primitivni in jedno netopirje. Vsekakor pa so prepričani, da je na Kitajskem umrlo veliko več ljudi, kot to priznajo. Da, ljudje so polni stereotipov, a zavedati se moramo tudi, da ta hip ameriška politika namerno razpihuje plamene najbolj neumnih zgodbic, ker jim je to v interesu. Zdaj so na vrsti Kitajci, še pred ne toliko časa so bili tarča Rusi. Saj veste koliko ljudi je verjelo, da je Rusija propadajoča država polna starcev in alkoholikov, kjer nič ne deluje. No, saj še vedno veliko ljudi to verjame. Ob vsej medijski propagandi to niti ni presenetljivo.

Mogoče sem nepošten, ko trdim, da večina ne vidi dlje od naslovov. Da, vidijo, če gre za teorije zarote, ki se ne širijo le na družabnih omrežjih, ampak tudi v tako imenovanih resnih medijih, ki nas vsak dan svarijo pred lažnimi novicami. Problem je, da je malo ljudi, ki imajo voljo in čas, da bi se malo bolj poučili o bilo čem. Lažje je pač, če nekaj slišiš ali prebereš, bolj tako na pol, potem pa glasno in samozavestno to ponavljaš kot sveto resnico. Tega je na žalost zelo veliko in to v teh lasih, ko je na voljo toliko kvalitetnih informacij. Kolikokrat naletim na komentarje, ko se od daleč vidi, da komentator tega, kar komentira, niti prebral ni. Le naslov je preletel in potem že pametuje.

Je rešitev? Težko, da je. Odgovorni bi morali biti politiki in mediji, dvigniti bi morali nivo, a tega seveda ne bodo storili. Predvsem ne tisti, ki to izkoriščajo za svoje preživetje. Prav zaradi tega smo v tekmi proti dnu. Bog nam pomagaj, če so Trumpi in Bolsonari tega sveta naša prihodnost.