Covid-19 je razgalil šibkost zahodnih držav. Visoko razvite, bogate družbe so se hitro znale odvisne od tovarne sveta, Kitajske in so se pogosto prav piratsko borile za zaščitno opremo. Prav ponižujoče je bilo spremljati tekmo za ventilatorje in maske, ko so države druga drugi zasegale, celo kradle opremo, ker je pač same niso bile sposobne proizvesti. Izkazalo se je, da izvažanje proizvodnje na Kitajsko ni bila najbolj pametna poteza.

Pozornost je usmerjena v Kitajsko, a proces izvažanja industrije in delovnih mest ni povezan samo s to državo. Podjetja v bogatih državah nenehno iščejo poceni delovno silo in čim manj omejujoče standarde. Tekstilna industrija je že zdavnaj začela svoj umik s Kitajske. Zadnje čase je svojo obljubljeno deželo našla v Etiopiji. Obstaja nevarnost, da se bo zaradi zaostrovanja odnosov med ZDA in Kitajsko, del proizvodnje preselil s Kitajske, a ne domov, v zahodne države, ampak v drugo revno državo. Dobiček je pač dobiček.

A to je neodgovorno. Pogledati moramo mimo ameriških interesov, mimo njihovih napadov proti najbolj nevarnemu konkurentu na globalnem prizorišču. Tudi, če so ZDA zlonamerne in v ozadju njihovega obračunavanja ni skrb za domača delovna mesta, se moramo kljub temu vsi zavedati, da takšno stanje, ko je država na drugem koncu sveta vir toliko izdelkov, ki jih potrebujemo, ni dobro. Da moramo začeti vračati vsaj ključne industrije, da bomo bolj odporni na morebitne šoke, kakršen je ta s širjenjem Covid-19.

Na kratko, premisliti moramo o tem, kaj je v nacionalnem interesu. Kaj moramo imeti doma, kaj moramo proizvajati sami. Vsaj maske bi lahko bili sposobni šivati sami. To je malenkost, a vseeno. Energetika, kmetijstvo, obramba so prav tako področja, ki jih ne moremo kar tako, brez posledic, izvoziti in potem pričakovati, da bomo lahko ostali neodvisni.

Čas bo, da se nekatere ključne industrije začnejo vračati v zahodne države.