George Floyd ni bil prva žrtev močno militarizirane ameriške policije, a v njegovem primeru je bilo nekaj izredno tragičnega, nekaj, kar je Ameriko potisnilo čez rob. Ko se je dušil na tleh, pod kolenom sadističnega policista, proti kateremu je bilo v preteklosti podanih že več pritožb, je v gledalcih vzbudil sočutje, žalost, kot tudi jezo.

In je eksplodiralo. Amerika je v plamenih.

To nima samo rasne dimenzije. George Floyd je bil temnopolt. Kot mnogi temnopolti v ZDA, je postal žrtev represivnega sistema, ki v njih najprej vidi kriminalce, šele potem ljudi. A motili bi se, če bi mislili, da ameriška policija ubija le temnopolte. Tudi belopolti so žrtve. Ameriška policija se pogosto obnaša kot okupacijska vojska, ne pa del skupnosti, ki bi jo morala varovati. Temu je tako tudi zato, ker je postala kopija ameriških oboroženih sil, ki po svetu varujejo pridobitve ameriškega imperija.

Potem je tu logika nasilja. Zapori v ZDA kar pokajo po šivih. Veliko Američanov, ne le njihove elite, verjame, da je edini pravi način, kako se boriti proti kriminalu, nasilje. Vedno več nasilja. Tudi, če gre za najmanjše prestopke, ljudi tlačijo v zapore, kjer pa se ti kvečjemu spremenijo v zadrte kriminalce, ne v vzorne državljane, ki bi se znali ponovno vključiti v družbo. Ker je ameriška družba izrazito nasilna, ker je zahtev po hujših in hujših ukrepih več in več, ni čudnega, da so se protesti po smrti Georga Floyda sprevrgli v nasilno uničevanje.

Protestniki niso samo zažgali policijske postaje, v kateri je služil morilec Georga Floyda, začeli so ropati in uničevati vse povprek. Seveda, ne vsi. Marsikateri protest, ti so se kmalu razširili po celotni državi, je povsem miren. Oziroma, je bil miren, dokler policija ni po svoji stari navadi začela brutalno obračunavati s protestniki, kar je privedlo do eskalacije. In so goreli policijski avtomobili in trgovine.

Policijska postaja v plamenih

Ne smemo biti presenečeni, da je v ZDA toliko ropanja. Čeprav so na papirju zelo bogate in čeprav nam ameriška zabavna industrija čara podobe uspeha, medtem ko njihove elite trdijo, da so najboljši na svetu, je resnica drugačna. Veliko Američanov životari in kljub trdemu delu ni sposobnih ubežati socialnemu dnu. Nimajo upanja, da bo kdaj bolje,  medtem ko tisti na vrhu, celo v času epidemije Covid-19, nesramno bogatijo. Če zbolijo, so ogroženi tudi tisti, ki jim drugače v življenju gre dobro. In zdaj je kriza. Milijoni so izgubili zaposlitev, socialne varnosti pa ni nobene. Mar lahko res obsojamo podivjano mladino, ki živi v takšnem svetu, če se znese nad lokalno trgovino in pobere vse, kar lahko? Ker si drugače, tudi s trdim delom, tega nikoli ne bi mogli privoščiti?

Da, lahko jih obsojamo, ampak še bolj moramo obsojati politične in gospodarske elite, ki ZDA vladajo s palico in denar zapravljajo za svoj globalni imperij, namesto da bi poskrbele, da bodo njihovi ljudje imeli dostojno življenje. Namesto v tanke in letala bi morali vlagati v bolnišnice, šole, ceste, namesto v operacije v Afganistanu in v Siriji, bi morale zagotavljati minimalno plačo, s katero bi ljudje lahko preživeli.

Amerika je v plamenih in na nek način se to zdi primerna kazen za državo, ki tako rada s prstom kaže na druge. Spomnimo se le na Hong Kong in na vse jeremijade o tem, kako brutalni kitajski komunistični režim tlači uboge borce za svobodo. Posnetkov protestov v Hong Kongu je dovolj, da si vsak lahko ustvari svojo sliko. Tamkajšnja policija je mnogo bolj prizanesljiva, kot ameriška, medtem ko so protestniki nekako na isti ravni, če niso v Hong Kongu celo bolj agresivni, le da ne ropajo lastnih trgovin.

Nikar ne pričakujte, da bo zaradi izbruha nasilja v ameriških mestih ameriška zunanja politika v bodoče kaj drugačna. Ali da se bo kaj spremenilo v samih ZDA. Če se do zdaj ni, je zelo malo verjetno, da bi smrt Georga Floyda prinesla spremembo v miselnosti.  Le še hujše bo, kar nam dokazuje že napotitev enot nacionalne garde v mesta, kjer so nemiri.

Film Joker je dobro napovedal izbruh nasilja v ZDA.

Ob vsem naraščanju neenakosti v ZDA, se celo tam že zelo dolgo pojavljajo svarila, da se nekaj mora spremeniti, sicer bodo množice z vilami prišle po bogate. Sistem, ki ne deluje za toliko ljudi, je kot sod smodnika, ki lahko eksplodira vsak trenutek in kdo ve, če je ves represivni sistem, ki ga imajo na voljo ameriške elite, sposoben zatreti prav vsak upor. V njihovo korist gre le to, da so uspele učinkovito zatreti alternative in da skoraj polovico Američanov držijo okovane v dvojno diktaturo dveh velikih političnih strank. Drugi polovici se sploh ne ljubi na volitve. Čeprav ameriški predsednik zdaj za proteste krive skrajno levico, je jasno, da gre le za izbruhe nabrane jeze in da za njimi ni nobene prave organizacije. Zato je vse tako kaotično in zato tudi ni pričakovati, da bo prav ta izbruh privedel do večjih premikov.