Tretja Janševa vlada je prevzela krmilo države ob začetku epidemije Covid-19. Kljub temu, da je podedovala zelo dobro stanje, se je torej takoj morala soočiti z veliko krizo. Vsa leta dobrega dela od druge Janševe vlade naprej, gospodarska rast, padanje brezposelnosti, vedno bolj uravnotežen proračun in vidno izboljševanje stanja v Sloveniji, so izginile tisti trenutek, ko se je moralo gospodarstvo začeti zapirati.
A odziv vlade je bil presenetljivo dober. Kot, da bi se vsa Evropa naučila lekcije iz prejšnje krize, ko je pretirano varčevanje le to še poglobilo, so tokrat ubrali drugačen pristop. Tudi v Sloveniji. Ukrepi slovenske vlade so bili do zdaj prav socialistični, a omejeni, seveda. Nikoli ni mogoče dati toliko, kot vsi zahtevajo in upoštevati je treba tudi interese članov koalicije, kar se je dobro videlo pri dodatku za upokojence, s katerim si je Aleksandra Pivec izboljševala podporo pri svoji volilni bazi. Ponekod seveda sredstev ni bilo dovolj, ker tisti, ki bi pomoč potrebovali, niso imeli zastopnika v koaliciji, ki bi mu bila mar njihova usoda. Ponekod je pomoč obtičala zaradi birokratskih ovir. Ampak sama usmeritev vlade je bila pravilna in pozitivna.
Tudi s Covid-19 se je vlada spopadla relativno uspešno. Slovenija je po številu mrtvih na milijon prebivalcev nekje v povprečju Evropske Unije, daleč zadaj za katastrofami Belgije, Francije, Italije in Španije, a slabša, kot nekatere države vzhodne Evrope. V resnici ne vemo, zakaj je temu tako. Vemo le, da je vlada skušala po svojih najboljših močeh zaustaviti širjenje virusa in ji je to na koncu uspelo, z nekaj napakami, med katerimi je prisotnost virusa v domovih za starejše. A ne bodimo sveto prepričani, da je vse to krivda vlade.
Podpora vladi pada, kar je razumljivo. Mnogi državljani niso več prepričani, da je Covid-19 sploh bil takšna nevarnost, kot je to bilo predstavljeno. Razumljivo, v Sloveniji je bilo žrtev zelo malo. Po drugi strani je tu afera z zaščitno opremo in tu je verjetno prvi osmoljenec te krize, gospodarski minister, Zdravko Počivalšek. Drugih se afera niti ni posebej prijela, on pa je postal tarča obtožb. A zanj in za SMC je to skoraj vseeno, kajti podpore med volivci nimajo skoraj nobene in so na življenjski podpori. Volitve bodo kmalu in potem te stranke Mira Cerarja, ki je prišla kot instant stranka še enega rešitelja, ki bi naj levo sredino povezal proti Janezu Janši, ne bo več v Državnem zboru.
Razumljivo je, da je opozicija ostra. To je v naravi političnega sistema in navsezadnje je njihova dolžnost, da opozarjajo na napake vladajočih in predstavljajo alternativne predloge. Razumljivo je, da so tarče njihovih napadov, tudi medijskih napadov, vsi člani koalicije. Nekateri očitki so pri tem na bolj trhlih nogah, kar se tudi pozna pri podpori. Kmetijska ministrica Aleksandra Pivec, ostaja med najbolj priljubljenimi politiki v Sloveniji, recimo.
A po drugi strani se ne moremo pretvarjati, da največja stranka koalicije prinaša s seboj ogromno negativnega in da je izvir vsega tega pri samem predsedniku vlade. SDS sicer res nima problema s podporo, ke rjim njihovi volivci slepo zaupajo, ampak kar se usode naše države tiče, so prav oni šibki člen. Še vedno se obnašajo kot popadljiva opozicija, namesto da bi spremenili odnos in začeli delovati bolj spravljivo in odgovorno. Kaj je treba spopadov na družabnih omrežjih, kaj je treba demonizacije vseh njihovih nasprotnikov v njihovih medijih. Demonizacije, ki presega vse meje dobrega okusa.
Komunikacija je na sploh ahilova peta ne le SDS, ampak celotne vlade. To se še najbolje vidi po tem, kako konfuzno so do zdaj predstavljali ukrepe za boj proti Covid-19.
Potem je tu še kadrovanje. Razumem, da so v SDS komaj čakali, da se povzpnejo na oblast in si razdelijo ključne položaje. Ampak, mar nimajo boljših kadrov? Za marsikoga, ki so ga v tem kratkem času tretje Janševe vlade, je značilo predvsem to, da je lojalen stranki, kvalitete pa ni nobene. Še hujše, izkazalo se je, da so mnogi, ki so leta in leta na družabnih omrežjih goreče napadali vsakogar, ki ni bil po volji SDS, to počeli predvsem v pričakovanju nagrade. Očitno je, da so dokazovali svojo lojalnost. V Sloveniji imamo velik problem negativne selekcije, ampak to, kar se gredo pri SDS, je naravnost epsko.
SDS je šibki člen ne le te koalicije, ampak celotnega političnega prostora. V resnici bi morala na njenem mestu stati močna, konservativna, zmerna stranka, nekakšna slovenska CDU. Stranka, ki bi lahko povezovala in pri kateri se ne bi bilo treba bati, da v ozadju načrtuje prevzem vseh ključnih sistemov v državi in uvedbo avtokratske vladavine svojega voditelja, vključno z uničevanjem vsakršne opozicije, ki bi si drznila razmišljati drugače.
A seveda, podporniki SDS-a niso sposobni videti, kam vodi politika njihove stranke. Na nek način so podobni podpornikom ameriškega predsednika Trumpa, ki še zdaj, ko gorijo ameriška mesta, raje iščejo priročne krivce, ki so sicer enaki kot tisti, ki jih vsega slabega obtožujejo pri SDS. Ne smemo pozabiti, da je ogromno teorij, ki jih širijo s SDS povezani mediji, preprosto uvoženih iz ZDA. Antifa, anarhisti, marksisti, feministke, imigranti, muslimani, zaposleni v javnem sektorju, komunisti, profesorji, novinarji, levica na splošno, v vseh teh vidijo sovražnika. Seznam je dolg.
Zdi se, da se zdravstvena kriza bliža svojemu koncu. Ne vemo, če bo v jeseni drugi val Covid-19. Mogoče bo, mogoče ga ne bo. Vemo pa, da bo zdravstvena kriza imela silovite gospodarske posledice. Najti bo treba ustrezen pristop, da se obseg padca BDP in rast nezaposlenosti čim bolj omili. Če bo vseevropski pristop ustrezen, bomo to juho pojedli manj vročo, kot se je skuhala. Za razliko od ZDA. Le upamo lahko, da bo tudi delovanje slovenske vlade primerno in da ne bomo izgubili vsega, kar smo s težavo pridelali v zadnjem desetletju, od katastrofe finančne krize ob prelomu prejšnjega desetletja. Po drugi strani se pa moramo zavedati, da politika SDS Slovenijo vodi stran od odprte, svobodne, demokratične družbe. Nekaj, česar bi se morali zavedati tudi njihovi partnerji.