Donald Trump je večji glas razuma, kot ljudje, ki ga obkrožajo. Da, to je grozljivo

Nekdanji svetovalec za nacionalno varnost v Trumpovi administraciji, John Bolton, je napisal knjigo, v kateri obračunava s svojim bivšim šefom. Jasno, da so jo takoj pograbili vsi Trumpovi nasprotniki. Kako je ne bi, saj je Bolton v njej skušal ameriškega predsednika predstaviti kot nestabilnega in neodgovornega voditelja.

Toda, en odlomek iz knjige, ki je že romala v roke številnih novinarjev, dokazuje, da ni Trump tisti,  ki bi mu dišale vojne in ne bi imel občutka za človeška življenja.

Po sestrelitvi naprednega ameriškega brezpilotnega letala, so se ZDA želele maščevati Iranu. Vse je bilo pripravljeno. V odlomku iz Boltonove knjige lahko spremljamo nekdanjega svetovalca za nacionalno varnost, kako hiti domov, da bi se na hitro preoblekel, očitno zadovoljen, da bodo rakete kmalu začele padati po ciljih v Iranu. Ko se vrača v pisarno, pride do prestavitve napada, kajti Pentagon je dobil nepreverjeno poročilo, da je vmes prišlo do napada na britansko veleposlaništvo v Teheranu. Boltonu Trump še vedno daje vedeti, da bo do napada prišlo. A potem se nekaj zgodi. Ameriškemu predsedniku povedo, da bi naj v  napadu umrlo 150 Irancev in Trump, ta bombastični čudak, ki neprestano grozi in pretirava, napad odpove. Smrt toliko ljudi se mu zdi nesorazmeren odgovor za sestrelitev brezpilotnega letala. Napad na Iran lahko še vedno pride o kakšnem drugem, bolj primernem času.

Bolton je seveda zgrožen. To je po njegovem mnenju neodgovorno. Njemu se zdi, da iranska življenja pač ne štejejo in imajo ZDA dolžnost udariti po svojem sovragu, ne glede na ceno.

Seveda je Donald Trump odgovoren za ljudi, ki ga obkrožajo, saj jih je sam izbral. Za Boltona je vedel, da je jastreb. To ve tudi za državnega sekretarja Pompea. Čeprav ni dvoma, da si želi umika ameriških sil ne le iz Afganistana, ampak tudi iz Sirije, ga pri tem ovirajo prav ljudje, ki si jih je sam izbral za sodelavce. Ampak, Bog pomagaj,  Trump je med temi ljudmi pogosto glas razuma, nekdo, ki mu je celo mar, da ne bi bilo v ameriških napadih preveč žrtev. Na žalost ga je tudi mogoče hitro zmanipulirati, kar se je zgodilo po napadih na ameriška oporišča v Iraku, rezultat česar je bil potem atentat na iranskega generala Solejmanija. Podobno se je zgodilo, ko so mu rekli, da je sirski predsednik Asad uporabil kemično orožje. ZDA so potem izvedle napade po ciljih v Siriji, a ti so bili neučinkoviti.  Čisto mogoče, da so rakete namerno bile usmerjene tako, da ne bi povzročile pretirane škode, čeprav je po drugi čisto mogoče, da jih je sirska protizračna obramba veliko tudi prestregla. Očitno pa je, da je bilo raket premalo, da bi lahko napad resno spremenil razmerje sil na terenu.

Še huje je. Donad Trump se zdi mnogo manj nevaren, kot Hillary Clinton, ki bi imela manj zadržkov pred obsežnejšim posredovanjem v Siriji. Tudi demokratski kandidat za predsednika ZDA na novembrskih volitvah, Joe Biden, pogosto Trumpa skuša prekositi v hujskaški, sovražni govorici do ameriških nasprotnikov.  S tem ne smemo naivno misliti, da je Trump nekakšen svetnik. Vse ameriške vojne se z njim nadaljujejo, uporaba brezpilotnih letal za napade po svetu je rekordna in ZDA uporabljajo različna sredstva, da škodujejo številnim državam, od Venezuele do Irana. Jasno pa je, da Trump ne verjame v vojaško silo in prednost daje gospodarskemu vojskovanju, ki je seveda lahko prav tako uničujoče. Da pa je glas razuma med vojnimi hujskači in brezobzirnimi imperialisti, je grozljiva obsodba ameriške zunanje politike. Bojimo se lahko, da bi pod drugim predsednikom ali predsednico, že imeli ameriško vojno z Iranom, z Venezuelo, kdo ve, mogoče celo obrise svetovne vojne z Rusijo.