Odnosi med Kitajsko in Indijo bodo v prihodnjih desetletjih  med najpomembnejšimi na planetu in bodo hkrati odločilno vplivali na globalna razmerja moči. Kitajska je že na pragu tega, da postane gospodarska velesila številka ena, Indija ji hitro sledi. Oba velikana imata dovolj veliko prebivalstvo za uresničitev svojih ambicij in ambicij imata veliko.

Kitajska in Indija sta se v preteklosti pogosto zapletali v spore, v enega najhujših pred tedni, ko je v fizičnem spopadu, brez uporabe strelnega orožja, zaradi nedefinirane meje umrlo nekaj deset vojakov. Točno število v resnici ni znano, saj se poročila obeh strani razlikujejo. Državi sta zaradi mejnega spora leta 1962 že vodili vojno. Otoplitev onemogoča tudi kitajsko partnerstvo s Pakistanom, ki ga v Pekingu vidijo kot pomembnega zaveznika, v New Delhiju pa kot starega sovraga. V iskanju zaveznikov, ki bi lahko prispevali k izolaciji Kitajske, se indijskega prijateljstva nadejajo tudi v ZDA. Edina država, ki bi lahko dva azijska velikana spravila v boljše odnose, je Rusija.

Indija se je po osamosvojitvi vedno videla kot neodvisno silo, v zadnjih desetletjih celo za veliko silo. Z rastjo gospodarstva in modernizacijo oboroženih sil, enih največjih na planetu, New Delhi tudi sega vedno dlje od svojih meja. Pri tem se ne ozira veliko niti na ameriške interese. Dober primer je Iran. A tam se obeta nov zaplet s sosednjo Kitajsko.

Kot poroča South China Morning Post, nameravajo Kitajci v prihodnjih letih v okviru obsežnega sporazuma v Iran investirati 400 milijard $. Žrtev tega sporazuma bo očitno Indija, saj jo je Iran izključil iz želežniškega projekta za pristanišče Chabahar. Gre za projekt, ki bi povezal pristanišče ob Indijskem oceanu z Afganistanom, kar bi Indijcem omogočilo dostop do Centralne Azije. Pri tem bi se izognili svojemu nasprotniku Pakistanu.

Nekdanji veleposlanik v Kirgizistanu je za South China Morning Post povedal, da Pakistan že dolgo blokira  indijski tovor. Kitajci to podpirajo, ker se Kitajska in Indija kot dve gospodarski velesili borita za vpliv na istem območju.  ‘Kitajci so vedno podpirali Pakistan, da bi preprečil indijski dostop v Centralno Azijo. Če bi Kitajci to želeli, bi Indijcem  dostop v Centralno Azijo lahko omogočili skozi Xinjiang, ampak Kitajska si želi omejiti indijski doseg,’ je dejal.

Strategija Pekinga je povsem razumljiva in preprosta. Pot proti zahodu vodi skozi Pakistan, ki je že pomemben zaveznik in Iran, ki je država v primežu ameriških pritiskov in ki potrebuje veliko pomoči, če se želi kljub temu razvijati. Že samo vpliv v teh dveh državah lahko prepreči vsak vdor nezaželenih vplivov v Centralno Azijo. Američani so sicer prisotni v Afganistanu, ampak jasno je, da je njihov položaj dolgoročno nevzdržen in bi se v primeru zaostritve s Kitajsko znašli v pasti in nesposobni oskrbovati svoje sile, saj bi jim pot zaprla tudi Rusija, ki svojo prihodnost vidi v partnerstvu z vedno močnejšo Kitajsko.

Če bo Kitajska v Iranu blokirala Indijo, bo New Delhi bolj pripravljen poslušati ameriške želje glede sankcij proti islamski republiki, saj s tem ne bo veliko izgubil. Čisto mogoče je tudi, da bo indijski predsednik vlade Narendra Modi sprejel vlogo protiuteži naraščajoči kitajski moči, odvisno od tega seveda, koliko bodo Američani pripravljeni ponuditi. Za tako veliko silo, kakršna Indija že je, bo cena za Washington zagotovo izredno visoka. Dolgoročno pa je razumljivo, da Američani Indije ne bodo mogli obravnavati kot svojega vazala. Čisto mogoče je, da bodo v želji zmanjšati svojo odvisnost od kitajskega gospodarstva le ponovili napako iz prejšnjega stoletja in svojo industrijo preselili v naslednjo veliko državo s poceni delovno silo, na koncu pa končali odvisni od nove tovarne sveta.

Da bi si lažje predstavljali pomen obeh azijskih velikanov, se je dobro ozreti na njun BDP. Po kupni moči, ki bolj odraža resnično gospodarsko moč držav, je Kitajska že presegla ZDA in dosegla 27000 milijard $ (slovenski BDP po kupni moči je 73), Indija pa je z 11000 na četrtem mestu, če EU štejemo kot celoto in jo uvrstimo na tretje mesto.