Na državni udar v Boliviji je svet že pozabil. Demokratično izvoljenega predsednika Eva Moralesa je odnesla kombinacija vojske in skrajne desnice, vse ob navdušeni podpori iz ZDA. Jasno, da so Moralesa obtožili, da se želi preleviti v diktatorja, ker je na volitvah položaj želel ohraniti še četrtič. Kot izgovor so jim služila sumljiva poročila o volilnih nepravilnostih. Saj ne, da bi kdo dvomil v ogromno podporo Moralesu. Problem je bil, ker se je v zadnjih urah preštevanja glasov njegova podpora bistveno povečala.

In so v imenu demokracije in svobode izvedli državni udar, Moralesa pregnali in začeli zatirati pripadnike njegove stranke. V imenu svobode in demokracije se je na ulicah in trgih pojavila celo vojska, da komu ne bi padlo na pamet pretirano protestirati proti spremembi. Padle so celo žrtve.

Lekcija Bolivije je, da bo vsaka levo usmerjena vlada v latinski Ameriki tarča neusmiljene kampanje, dokler ne bo uničena. To vidimo tudi v Venezueli, kjer pa so domače desničarske elite v navezavi z ZDA še neuspešne. Lekcija je tudi, da glasni kritiki levičarskih vlad v latinski Ameriki glasno izražajo nasprotovanje tem vladam in iščejo vse mogoče načine, kako jih prikazati kot nedemokratične in gospodarsko neuspešne, ko pa pride do prevrata, kar naenkrat pozabijo nanje in jih ne ganejo niti grozljivi umori vseh drugače mislečih. Kolumbija je dober primer, kako to poteka. Če bi v Venezueli oblast na nek čuden način prevzel samozvanec Juan Guaido in bo potem prišlo do krvavega maščevanja nad revnim prebivalstvom, ki je pod socialistično oblastjo največ pridobilo, bi vsi glasni kritiki, ki se delajo, da so jim mar človekove pravice, molčali.

Politični stranki, iz katere je izšel predsednik Evo Morales, ankete kažejo zmago na volitvah. Toda, mar bo do volitev res prišlo? Covid-19 je do zdaj bil razlog, zakaj tega izraza demokratične volje prebivalcev te države do zdaj še ni bilo. Čisto mogoče, da bo tako ostao tudi v prihodnje. Mogoče tudi, da bo nova oblast preprosto prepovedala svoje politični nasprotnike. Demokracija pa takšna.

V ogled priporočam pogovor Glenna Greenwalda z v Boliviji živečo aktivistko Kathryn Ledebur in direktorjem Centra za raziskavo ekonomije in politike, Markom Weisbrotom. Škoda, da je novic iz Bolivije tako malo, a ne gre za edini takšen primer. Spomnimo se le masovnih protestov v Čilu, od večine medijev pa tudi ne moremo pričakovati, da bi nas obveščali o tem, kaj se godi v Mehiki, kjer je levičarski predsednik Obrador tarča vedno hujše kampanje. O Venezueli, kjer so ZDA doživele poraz pa tako ali tkao ne bomo slišali ničesar vse do trenutka, ko bo prišel nov napad na oblasti te države.

Greenwald se sprašuje, zakaj so voditelji, kakršna sta Morales v Boliviji in Lula v Brazili tarča, čeprav sta nastopala kot navadna socialna demokrata in sta obe državi pod njuno vladavino izredno napredovali. Še več, kljub temu, da sta iz revščine dvignila množice, so bogati ostali enako bogati. Zakaj so ju in ju še potem bogate elite sovražijo? Odgovor, ki ga podaja, se mi zdi zelo pomemben. Ne gre samo za vprašanje obvladovanja oblasti. Bogati in močni, večinoma belopolti pripadniki elit, niso mogli prenesti pogleda na reveže, ki so si zaradi gospodarske rasti in pozitivnih učinkov na revnejše plasti prebivalstva lahko privoščili vedno več. Tukaj je tudi rasna komponenta, občutek, da so prebivalci z indijanskimi koreninami, ali ljudje bolj temne polti manjvredni in sovraštvo, ki ga poraja njihov vzpon. Elite menijo, da so oni in njihovi otroci preprosto upravičeni do tega, da se dvigujejo nad revnimi množicami, ki bi morale vedeti, kje jim je mesto.

Če ste si kdaj ogledali proteste v Venezueli, boste takoj opazili pomembno razliko med podporniki in nasprotniki vlade. Nasprotniki so pretežno belopolti, podporniki so za nekaj odtenkov temnejši.