Vsaka anketa javnega mnenja prinese ugotovitev, da okoli tretjina ne ve, koga bi volila, ali pa sploh ne bi volila. Udeležba na volitvah potem dokaže, da imajo te ankete prav. Res je veliko ljudi, ki jim bodisi ni mar in ostanejo doma, bodisi ne vedo, koga bi podprli, ker so jim očitno vse izbire slabe.

Toda problem ni toliko v ponudbi, problem je v tistih, ki povprašujejo. Kot da se odpravite v največjo trgovino, kjer imate na voljo 50 vrst čokoladic, na koncu pa pridete ven, ne da bi karkoli kupili, jezni, češ da izbire ni.

V Sloveniji je politične ponudbe dovolj. Izbirate lahko med radikalno levico in desnico, med konservativci in liberalci, med socialisti in nacionalisti, nagradite lahko stranko, ki vam je prinesla Teš 6, ali pa izberete nekoga, ki ponuja zelene rešitve. Ni da ni. Zakaj je potem toliko ljudi še vedno nezadovoljnih s ponudbo?

Menim, da je problem v tem, kako vidijo politiko. Mislijo, da so  politiki, ali bi vsaj morali biti, nekaj več. Malodane popolni. Povsem bi se morali ujemati z njihovimi zahtevami. Toda, jasno, to je povsem nemogoče. Vedno bodo razhajanja, drugačni pogledi. In politiki so le ljudje, odraz družbe, iz katere izhajajo in žalibog Slovenija pač niti približno ni dežela samih poštenih državljanov.

Imam nasvet. Najprej si mora vsak pri sebi razčistiti, kakšen je njegov lasten političen program. Kaj želi. V kaj verjame. Kakšne so vrednote, po katerih živi. Potem mora pogledati ponudbo in izbrati tiste, ki bodo v največji meri skladni z njegovimi zahtevami. Svoje zahteve mora razvrstiti od tistih zelo pomembnih do tistih manj. Pretehtati mora vso ponudbo, vračunati tudi, da so ljudje nagnjeni h korupciji in se zavedati, da bo le ta vedno pobrala svoj davek. Tudi, če je predsednik neke politične stranke popolnoma pošten, to ne pomeni, da so vsi njegovi podrejeni in da jih je sposoben vedno nadzorovati in jim preprečiti, da ne bi česa neupravičeno pospravili v svoj žep.

V resnici politiki kot osebe niso pomembni, pomembno je izpolnjevanje programa. Na žalost živimo v časih, ko toliko ljudi ocenjuje le privlačnost posameznega politika, ne programa, ne strankarske organizacije, ne sposobnosti, da stranke v resnici karkoli premaknejo.

Osebno me nobena politična stranka v popolnosti ne zadovolji. Ekonomsko sem nekje med Levico in SD, toda nekateri moji pogledi so liberalni, spet nekaj je konservativnih. Vsi ljudje smo takšni, da nihče ni ideološko čist, povsem pravoveren. Med zame pomembnejše premike spada dvig minimalnih dohodkov, od socialne pomoči do minimalne plače in minimalne pokojnine ob vseh izpolnjenih pogojih.  Zato sem zelo naklonjen Levici. Ker vse to podpira. Toda, po drugi strani priznam, da me nekatera njihova stališča odbijajo, se mi zdijo preveč radikalna. Kakšna druga politična stranka me pri drugih vprašanjih bolj nagovori. Ampak, če na volitvah podpreš politično stranko, to še ne pomeni da si podpisal izjavo, da se stoodstotno strinjaš z vsem, kar predstavljajo. Levica me nagovarja glede določenih ekonomskih politik. Glede odnosa do migracij ali do vojske, ne.

Izbire je v resnici dovolj. Popolnosti ni. Državljani se morajo naučiti, da nikoli ne bodo dobili vsega, kar želijo in da ni najbolj racionalno do smrti zameriti manjša nesoglasja, če je dovolj točk, kjer prihaja od strinjanja. Razumljivo bi tudi moralo biti, da nenehno menjavanje političnih garnitur prinaša vedno več amaterizma. Poklicni, dolgoletni politiki tudi imajo svoje prednosti. Ni se jim več treba učiti svoje obrti, če pa se po vsakih volitvah pojavijo novi obrazi, morajo ti najprej šele osvojiti temelje svojega posla in potem, ko jim to končno uspe, že morajo prepustiti mesto drugemu.

Politika je umetnost možnega, pravijo. Kakor se državljani ne strinjajo med seboj, tako so politične stranke odraz teh razkolov v družbi. Ni enotnosti. To je laž. Vedno je kdo, ki misli drugače. Zato je tako pomembno sestavljati koalicije, a to pomeni tudi, da je potrebno popuščati. Spet nekaj, kar marsikdo sprejme z nezadovoljstvom. A to je tako, kot v vsakdanjem življenju. Ne morete imeti vsega.