Kaj pomaga padec vlade, če leva sredina potem ne bo sposobna sestaviti delujoče koalicije

Ne pozabimo. Do tretje Janševe vlade smo prišli zato, ker se je prejšnji predsednik vlade, Marjan Šarec odločil, da ne more več sodelovati s svojimi partnerji. Koalicija je razpadla od znotraj, tudi zato, ker se je umazano perilo pralo v javnosti in ni bila enotna navzven.

Predsednik Državnega zbora, Igor Zorčič je za sobotni Večer povedal:

To bi celo pozdravil, če ne bi sodeloval v prejšnji vladi Marjana Šarca, ki je razpadla zaradi popolne neenotnosti strank. Zadnji sestanki bivše koalicije so potekali tako, da se predstavniki koalicije niso niti pozdravljali med seboj. Če k temu dodam še odnos Levice, ki je nehala sodelovati z levosredinsko vlado, potem je več kot na dlani ugotovitev, da je sodelovanje med temi strankami v tem trenutku nemogoče, tudi če trdijo drugače.

Bojim se, da ima prav. Kakšno zagotovilo imamo, da se je leva sredina sposobna povezati in dlje časa brez pretresov sodelovati v vladajoči koaliciji? So Šarec, Mesec in Fajonova in še kdo dovolj odgovorni, da se bodo odrekli medsebojnim spopadom? V tej sestavi Državnega zbora očitno ne, a kako bo po volitvah? Se ne bodo na smrt sporekli in zopet razbili koalicijo, če jo bodo sploh  sestavili?

Ta moj strah potrjuje tudi poslanka SAB, Maša Kociper, ki je prav tako za sobotni Večer povedala:

Če po morebitnih volitvah spet ne bomo sposobni sestaviti levosredinske vlade, če recimo Levica spet ne bo šla v vlado, nepotrebno krajšamo mandat tej vladi. Potem si dajmo priznati, da če nismo sposobni postaviti levosredinske vlade, bo pač desnosredinska vlada, ki je nastala povsem legitimno, saj ni nastala z državnim udarom. Volitve na leto, leto in pol so za vsako državo škodljive.

Po petkih protestniki zahtevajo padec vlade, a kakšno alternativo ponujajo? Zahteva po čiščenju starega in po novem nima smisla, če ne znaš predstaviti tega novega. Le res naivni verjamejo, da je to nek političen program, ki mu je vredno slediti. Ne, predstaviti je treba imena, programe, zaveze. A protestniško gibanje je že postalo nepomembno in se ga ne bojijo niti v vladajoči koaliciji, medtem ko v opozicijskih strankah mogoče niti več ne vedo, kaj naj z njim. Če bi bile volitve pred vrati, bi ga lahko uporabili kot mobilizacijsko sredstvo, tako pa niti tega ni.

Na mestu bi bilo povezovanje. Že dolgo trdim, da ne potrebujemo toliko političnih strank, ki nagovarjajo iste volivce. Predvsem to velja za liberalno demokracijo. A bojim se, da je vlak tu že odpeljal. LMŠ, SMC in SAB se bodo težko povezale v enotno stranko, čeprav bi se morale. Toda mogoče se lahko opozicijski voditelji sporazumejo o sodelovanju v predvolilni kampanji in postavijo temelje za koalicijo po volitvah in sklenejo pakt o nenapadanju. Mogoče lahko volivcem predstavijo enoten blok, tako da bodo ti lahko vedeli, kaj lahko po volitvah pričakujejo. Kdo bo to koalicijo vodil, bo tako ali tako odločilo volilno telo. Kdorkoli bo imel več glasov, naj postavi predsednika vlade. To je, če bo leva sredina imela dovolj podpore. Brez Levice, ki bo morala prevzeti odgovornost za kakšno ministrstvo, tudi ne bo šlo.