Vedno bolj jasno postaja, da protesti proti ponovni izvolitvi Aleksandra Lukašenka za predsednika Belorusije ne bodo uspešni. Množice so premajhne, tovarne se ne ustavljajo in pojavljajo se podporniki Lukašenka, ki na ulicah kažejo, da opozicija ne predstavlja vse Belorusije.

V resnici je nemogoče vedeti, koliko podpore ima dolgoletni beloruski predsednik in koliko opozicija. Skoraj zagotovo lažejo oboji. Ne eni ne drugi nimajo pod seboj več kot 70% prebivalstva, kakor trdijo sami. Lukašenko je diktator, ki zlorablja fasado demokracije, ampak po drugi strani mu je vendarle uspelo Belorusijo stabilizirati, da ni takšna katastrofa, kot sosednja Ukrajina.  Lekcija sosednje Ukrajine, ko je zahod podpiral nasilne proteste, ki so privedli do ruskega posredovanja na Krimu, državljanske vojne na vzhodu in razsula države, je skoraj zagotovo v mislih številnih Belorusov, ki si ne želijo takšne usode. Zavedati se morajo, da so zahodne obljube o pomoči le pravljica za naivne. Ukrajina te pomoči ni bila deležna in je med najrevnejšemi državami v Evropi. Po drugi strani mora biti izredno nadležno, če moraš na oblasti desetletja trpeti enega in istega človeka, ki je državo zabetoniral v razvoj po svoji viziji.

V Belorusiji ne gre za demokracijo in svobodo, ampak za igro velikih sil. Za zahod je ta država le še ena stopnička proti vzhodu, zadnji veliki zaveznik Rusije, ki stoji na poti do Moskve. Ko Lukašenka ne bo več, ko ga bo nadomestil prozahodni politik, bo sledila razprodaja državnega premoženja, nižanje standarda navadnega prebivalstva in rast domače oligarhije ter skrajnih nacionalističnih gibanj, da ne govorimo o kolonizaciji s strani evropskih podjetij in izgonu ruskih, na koncu pa bodo prišli še NATO vojaki.  To dobro vidimo v številnih državah vzhodne Evrope, ki so postale le vir poceni delovne sile in hkrati tržišče za zahodne izdelke. Celoten Balkan je v takšnem žalostnem stanju in izgublja prebivalstvo in le večje, močnejše države, kot je Poljska, so se temu uspele izogniti.

Če bo Belorusija padla, se bo začel veliki napad na Rusijo. Izkoristilo se bo verske in nacionalne razlike, podpiralo lokalne veljake, vse v želji, da se to državo razbije, ustvari manjše države, ki bodo bolj obvladljive in lažje kolonizirane.   To ne bo vojna s tanki in letali, ampak  nenehna barvna revolucija, kakršnih je bilo že toliko po vzhodni Evropi in celo v drugih delih sveta in so tako zelo predvidljive.

Lukašenko ni tako velik prijatelj Rusije, kot se komu mogoče dozdeva.  V Kremlju bi si za sogovornika želeli koga drugega, a se morajo sprijazniti z realnostjo. Realnost pa je takšna, da se je prav Lukašenko zdaj postavil v vlogo branika ruskih interesov in da opozicija kaže težnje, da Belorusijo iztrga iz ruskega in vrže v zahodni objem. Tehnologija prevrata je že dobro preizkušena. Vsa propaganda, ki jo ob takšnih dogodkih zaženejo zahodni mediji in aktivisti, tudi. Nič ni novega pod soncem.