Nihče v resnici ne ve, kakšen je bil pravi rezultat lanskih predsedniških volitev v Belorusiji. Izključimo lahko, da je Lukašenka podprlo 80% Belorusov, a prav tako lahko upravičeno dvomimo v navedbe opozicije, da je Tihanovsko podprla velika večina. Razvoj protestov po volitvah nam že kaže, da je imela opozicija veliko podporo, a potem spet ne tako veliko, da bi lahko izvedla prevrat. Priznati je treba, da je Lukašenko imel na svoji strani ravno dovolj ljudi, da se je obranil in ostal na svojem položaju, ki ga zaseda že nezdravo dolgo.

Takšnega razpleta niti ni bilo tako težko napovedati, čeprav smo v dnevih po predsedniških volitvah bili prisiljeni poslušati veliko analiz raznih strokovnjakov, da so beloruskemu diktatorju šteti dnevi in da bo Belorusija kmalu del razsvetljenega zahodnega sveta. Oziroma, tistemu hudobcu Putinu bo zadan še en boleč udarec. Za te strokovnjake velja seveda, da svoje želje zamenjujejo za analizo in zaradi tega se tudi tako pogosto motijo. Ne, najprej je bilo jasno, da je Belorusija razdeljena glede svoje prihodnosti. Torej, ali hoče postati del zahodnega sveta, ali se vezati na Rusijo. Ukrajinski primer je marsikomu v Belorusiji bržkone razblinil vse iluzije. Hkrati se je pojavil strah, da Rusija preprosto ne bo mogla dovoliti prehoda Belorusije v zahodni tabor in bo posredovala, saj bi Belorusija s prozahodnim voditeljem slej ko prej postala oporišče za pohod nad Moskvo. Že to je bil razlog, da je Lukašenko lahko računal na velik del prebivalstva, predvsem pa varnostnih struktur.

Kot sem zapisal lansko leto:

V Belorusiji ne gre za demokracijo in svobodo, ampak za igro velikih sil. Za zahod je ta država le še ena stopnička proti vzhodu, zadnji veliki zaveznik Rusije, ki stoji na poti do Moskve. Ko Lukašenka ne bo več, ko ga bo nadomestil prozahodni politik, bo sledila razprodaja državnega premoženja, nižanje standarda navadnega prebivalstva in rast domače oligarhije ter skrajnih nacionalističnih gibanj, da ne govorimo o kolonizaciji s strani evropskih podjetij in izgonu ruskih, na koncu pa bodo prišli še NATO vojaki. To dobro vidimo v številnih državah vzhodne Evrope, ki so postale le vir poceni delovne sile in hkrati tržišče za zahodne izdelke. Celoten Balkan je v takšnem žalostnem stanju in izgublja prebivalstvo in le večje, močnejše države, kot je Poljska, so se temu uspele izogniti.

Nobeden izmed tistih, ki so napovedovali, da so Lukašenku šteti dnevi, da ima pred seboj le še tedne ali največ mesece, ne bo priznal svoje zmote. Še naprej bodo veselo pametovali in napovedovali skorajšnje zmagoslavje kakšnega Guaidoja v državi, ki je trenutno tarča ameriškega pritiska, da na oblast pride kdo bolj poslušen.

O Lukašenku si ni treba delati nobenih iluzij. Človek vztraja na oblasti in s tem poglablja delitve v svoji državi. Te delitve potem izkoriščajo tuje sile, ki hočejo prevzeti nadzor. Lukašenko je avtokrat, ki je v preteklosti vodil neodvisno zunanjo politiko. Preprosto ne drži, da je ruski človek, ki na dnu srca želi združitev s svojo vzhodno sosedo. Do zdaj je imel dovolj časa in moči, da bi to uresničil. Tega ni storil. Če je zdaj pogosto na obisku pri Putinu in če zapira svoje zahodne meje in s trgovskih polic izganja poljske in litovske proizvode, je to le posledica pritiska nanj. Kakor se pogosto zgodi, je tudi v tem primeru nespametna zahodna politika privedla do tega, da se je nek režim postavil v bolj agresivno držo. To smo recimo videli že v Turčiji. Torej, vse sankcije in grožnje, da ne govorimo o podtalnih operacijah, katerih namen je destabilizirati Belorusijo, Lukašenka silijo, da se vedno bolj povezuje z Rusijo.

Resnica je takšna, da bi za mir v Belorusiji najboljša rešitev bila prav združitev z Rusijo, potem pa Lukašenkova upokojitev. Na ta način bi bilo mnogo manj možnosti za operacije sovražnih sil, ki imajo za namen najprej radikalno poslabšati stanje v državi, potem pa na oblast postaviti svojo lutko, ki bo iz države naredila novo Ukrajino. Seveda tedaj nihče več ne bo poročal o trpljenju navadnih državljanov. Če bo kdo še naprej preveč ljubiti Rusijo, mu bo predsednca preprosto svetovala, tako kot je to nedavno storil ukrajinski predsednik, naj spakira kovčke in se izseli. Seveda o tem nihče na zahodu ne bo poročal. Prav tako bi Lukašenkov umik omogočil, da se vzpostavi nova vladajoča elita, takšna, ki jo bo mogoče zamenjati na volitvah.

Z Lukašenkom bo zahodni svet pač moral živeti. Saj tudi v Moskvi niso najbolj navdušeni nad njim, čeprav se morajo zadnje čase o tem pretvarjati. Največja napaka, ki jo zdaj lahko naredijo, je še dodatno pritiskati na Belorusijo. Do zdaj smo že lahko videli, da je Lukašenko, zdaj ko ve, da gre lov na njegovo glavo, a se mu ni bati vojne, ker mu za hrbtom stojijo ruske vojske, pripravljen na bolj agresivne poteze. Tistega blogerja (na katerega je zdaj že ves svet pozabil) je dal preprosto zvleči z letala, begucev na poti v Litvo preprosto ne ustavlja več, zapira meje, izganja proizvode iz zahodnih držav. Kdo ve, kaj bo še pripravil v prihodnosti. Pritiski na Belorusijo bodo seveda prispevali k še večji represiji v tej državi, saj bodo varnostne strukture preganjale vsakogar, za kogar bodo sumile, da dela po naročilu zahodnih obveščevalnih služb ali ‘nevladnih’ organizacij. Hujši bo zunanji pritisk, hujša bo represija. Seveda, tistim, ki bi radi prevrat v Belorusiji, nikoli ni šlo za svobodo in demokracijo in dobrobit beloruskega prebivalstva. Zanje so to le figure na šahovnici. Nekaj, kar zadnje čase spoznavajo Ukrajinci, pretreseni, ker je ameriški imperij raje kot njih izbral nemško prijateljstvo, Nemci pa pač potrebujejo ruski plin in bodo dokončali plinovod Severni potok 2.