Če je politična desnica na Slovenskem preveč zvesta enemu samemu človeku, potem je politična levica, če socialiste in liberalce lahko tako poimenujemo, prekleto nestanovitna in se nenehno kruši in prenavlja. Nič, kar bi naredil Janez Janša ne bi njegovih privržencev prepričalo, da bi mogoče že nastopil čas za zamenjavo. Po drugi strani Pahorji, Jankoviči, Cerarji, Šarci in Bratuškove eden za drugim odhajajo s političnega prizorišča, osovraženi s strani tistih, ki so prej vanje polagali toliko upov. Razen svetega Drnovška, ki je imel verjetno to srečo, da je živel v času, ko internet še ni imel takšne moči, kot jo ima danes.

Celotna družba se radikalizira. Ne samo slovenska, seveda. Krivda leži pri neodgovorni politiki, a problem so tudi mediji, družabna omrežja in ljudje, ki se tako razvnamejo ob vsakem perečem vprašanju. Posameznikov, ki so pripravljeni napadati in žaliti vsakogar, ki ne misli enako kot oni, je vedno več. Razlogi, zakaj je treba iz življenja odrezati celo sorodnike, so vedno bolj smešni. Med njimi je zadnje čase odnos do cepiv proti Covid-19. Pogosto lahko beremo besne izlive na družabnih omrežjih, ko podporniku ali nasprotniku, saj je vseeno, končno poči film in se odloči, da se z ovcami ne bo več pogovarjal in da jih bo preprosto ignoriral.

V takšnih razmerah, ko postaja zelo nevarno izraziti kakšno mnenje, ki ni povšeči bolj jeznoritim članom naše družbe, vedno več bolj umirjenih ljudi raje molči. Ali se pretvarja. Dober primer so podnebne spremembe. Če pogledamo, kako se ljudje obnašajo, je jasno, da večina vanje ne verjame. Če jih po drugi strani vprašate, kaj si o tem mislijo, bo večina zavzeto pritrjevala, da se bliža konec sveta in da je treba nekaj narediti. Seveda, če bi rekli, da v podnebne spremembe, ki jih je povzročil človek, ne verjamejo, bi tvegali brutalen odziv. Nekateri bi se jim posmehovali, drugi zaničevali, v kakšnih poklicih bi si preprosto zaprli vrata za napredovanje ali celo nadaljne delovanje.

S Covid-19 je podobno. Če je posameznik obkrožen z nasprotniki cepljenja, bo skoraj zagotovo ponavljal za njimi. Drugače ga še utegnejo vreči na grmado. Če je obkrožen z zagovorniki cepljenja, bo spet raje ponavljal za njimi, da ga ne označijo za covid idiota in mu zagrozijo, kaj se mu bo zgodilo, če bo zaradi Covid-19 umrla babica v sosednjem bloku.

Na Facebooku sem zasledil dober zapis, ki povsem pritrjuje temu mojemu razmišljanju. Piše Nara Petrovič:

To, da so danes tako mnogi “anestezirani” (beri neodzivni, letargični, potuhnjeni …), je po mojem posledica tega, da so tako hitro deležni napadov, če naredijo in rečejo kaj “neprimernega” — za svoj imidž oz. v svojem “kampu”. Zato se raje potuhnejo in se ne izpostavljajo.Tako cepljeni kot necepljeni hodijo kot po jajcih, ker nikoli ne vejo s kom imajo opravka. Kaj če jih kdo vpraša, pa ne podajo pravega odgovora? T.j.: če zagovorniku cepljenja povejo, da se ne bodo cepili in obratno. V obeh primerih lahko izgubijo vstop v določene kroge, skupine, prostore …

In še o poliitčni korektnosti:

Politična korektnost nas sili v laganje in prikrivanje, v lisjaštvo in sluzavost. Če javna oseba prekrši nekaj, kar se od njega pričakuje, ga (v prispodobi) razpnejo golega na veliko tarčo in udri po njem z (verbalnimi) puščicami, noži, sekirami … še mulci navalijo s pikadi in tistimi zorpnimi velkro kroglicami, ki se na dlake primejo.Med obmetavanjem še naprej pritiskajo, naj vendarle pove resnico in prizna svoj pravi motiv, se pokesa in množica bo lahko deležna tistega srhljivega zadovoljstva ob zmagi, ko ga je zlomila.

V zadnjih letih smo na družabnih omrežjih bili priča mnogim pogromom. Temu se učeno reče cancel culture. Nekdo na kakšnem družabnem omrežju zapiše ali izreče kaj, s čimer se ljudje v tistem plemenu, v katerem se nahaja, ne strinjajo in začne se poplava komentarjev, v katerih to osebo obtožujejo vsega mogočega, nanjo prav dežujejo sovraštvo in drug drugega pozivajo, naj to osebo povrhu izločijo iz svoje skupine. Pogosto se to nadaljuje s pritiski na delodajalca, da to osebo odpusti. Cilj je popolno uničenje. Pri tem gre pogosto za kakšne malenkosti. Lahko, da se nekdo v veliki večini strinja s stališči svoje skupine, a ima rahlo drugačno mnenje o kakšni temi. Lahko, da se nerodno izrazi. Lahko, da zapiše kakšno šalo, ki jo potem njegovi napadalci interpretirajo čisto drugače, kot je bila zamišljena.

Zelo spominja na slovensko politiko, mar ne? Predvsem na njen levi pol, ki je grozljivo razdrobljen. Ne samo na politične stranke, ki so v Državnem zboru, ampak na celo množico raznih skupinic, ki se borijo za to ali za ono in ki so bolj ali manj radikalne. Pomislite, kar nekaj je ljudi tam zunaj, katerim se Levica zdi premalo radikalna, celo meščanska stranka, kateri ne gre zaupati. V takšnih rzamerah je res dobro premisliti, ali se je pametno izpostavljati. Vedno se bo našel kdo, ki te bo napadel in razglasil za izdajalca ali za neumno ovco.

Ko ljudje vidijo, kako se to dogaja drugim, ki znajo vrteti besede boljše kot oni in imajo manj za izgubiti kot oni, si ne upajo narediti nečesa politično nekorektnega (nesprejemljivega v enem ali drugem kampu, plemenu, skupnosti, stranki itd. itd.), kaj šele to javno povedati.To je voda na mlin raznim ugibanjem, izmišljijam, teorijam … in potem napadom ob najmanjšem sumu. Nič čudnega, da se ljudje potuhnejo in si rečejo: “Jaz na to tarčo pa že ne grem!

Sposobnost sestavljanja koalicij, sklepanja kompromisov, popuščanja, se je skoraj povsem izgubila. Smo ujetniki manjšine zelo glasnih posameznikov, ki nenehno pripravljajo pogrome proti vsakomur, ki bi imel samo za odtenek drugačno mnenje. Na žalost družabna omrežja in mediji, ki razpihujejo sovraštvo, negativno vplivajo tudi na večino prebivalstva. V takšnih razmerah je zelo težko doseči kaj dobrega. Tisti, ki niso pripravljeni na takšno igro, ki niso pripravljeni zatajiti svojega mnenja, četudi je to v nasprotju z mnenjem večine ali vsaj ljudi, ki jih obkrožajo, dobro premislijo, ali se ni bolje umakniti in obdelovati svojega vrta. Naj svet gre naprej po svoje. Ostanejo takšni, ki so pripravljeni za uspeh prodati vsa svoja načela in se prepuščati valovanju zlovoljne množice, ki pa seveda vedno znova zahteva svoje žrtve.