Beloruske oblasti k pristanku prisilile potniško letalo in aretirale opozicijskega voditelja

Prvega julija 2013 je bilo letalo bolivijskega predsednika Eva Moralesa prisiljeno k pristanku v Avstriji, potem ko so mu zaradi sumov, da je na krovu ameriški žvižgač Edward Snowden, Italija, Francija, Potrugalska in Španija zaprle svoje zračni prostor. Morales se je vračal iz Rusije, kjer se je udeležil konference držav izvoznic plina in kjer je dal intervju za rusko državno televizijo RT. Letalo je lahko Avstrijo zapustilo šele, ko so se oblasti prepričale, da na njem ni Snowdna, ki se je ta čas nahajal v Rusiji.

Kako se stvari obrnejo in s kakšnim zgražanjem se kolektivni zahod odzove, kadar je deležen enakega zdravila.

Danes so beloruske oblasti k pristanku prisilile letalo družbe Ryanair, na katerem se je nahajal eden izmed ruskih opozicijskih voditeljev, ustanovitelj Telegram kanala Nexta, šestindvajsetletni Roman Protasevič. Nexta je eden izmed Telegram kanalov, ki ga beloruska opozicija ob izdatni tuji pomoči uporablja za organizacijo protestov proti beloruskemu predsedniku Lukašenku. Ta se je po lanskoletnih predsedniških volitvah obdržal na oblasti, kljub množičnim protestom in trditvam opozicije, ki jih ponavljajo tudi zahodni mediji, da je za njegovo nasprotnico Tihanovsko glasovala večina Belorusov.

Na vse podrobnosti zgodbe moramo še počakati. Jasno je, da beloruske oblasti gospoda Protaseviča iščejo in ga želijo postaviti pred sodišče, jasno je tudi, da je bilo potniško letalo na poti iz Grčije v Litvo, a se je nad ozemljem Belorusije obrnilo in pristalo v Minsku. Po prvih novicah so bili na letalu pripadniki beloruskih obveščevalnih služb, ki so sprovocirali incident in tako pilota prisilili k pristanku, govori se tudi o bojnem letalu beloruskih zračnih sil, ki je potniško letalo spremljalo. To je vse dokaj nepomembno.

Pomembno je naslednje. Lukašenko se je obdržal na oblast. Kakšni so bili pravi rezultati beloruskih volitev je veliko vprašanje. Velika volilna prevara ni izključena, a hkrati ne more biti dvoma, da opozicija ni tako močna, kot se predstavlja. To je razlog, zakaj so protesti spodleteli in zakaj ni bilo nič iz silnih pozivov, daj delavci prenehajo z delom in ustavijo delovanje države. Lukašenko ima na svoji strani dovolj podpore, da lahko še naprej vlada, čeprav je resnici na ljubo že zelo dolgo na oblasti in je avtoritaren voditelj in nasprotnik demokratične menjave oblasti. Za Rusijo je Belorusija pomembna zaveznica in po vseh pritiskih, po vseh sankcijah proti Rusiji, v Kremlju niso več pripravljeni popuščati. Kot so pokazali v primeru kopičenja ukrajinskih vladnih sil v bližini uporniškega Donbasa, so pripravljeni celo na vojaško posredovanje. Rusijo in Belorusijo seveda veže vojaško zavezništvo in ni dvoma, da bodo ruske sile v primeru zahodnega vdora posredovale. Glede tega se Lukašenko lahko počuti varnega.

Ker je zahod proti Belorusiji začel uvajati sankcije, ker se je očitno zatekel celo k poskusu atentata na predsednika Lukašenka (o tem se na zahodu seveda skoraj nič ni poročalo), je vladajoča beloruska elita bolj kot kadarkoli v preteklih desetletjih odvisna od Rusije. Sam Lukašenko brez dvoma ve, da bodo sankcije proti Belorusiji vedno hujše in da bodo pripravljene tako, da čim bolj škodujejo beloruskemu prebivalstvu, s tem pa povečajo nezadovoljstvo in nestabilnost, kar bi lahko odprlo vrata barvni revoluciji ali oboroženemu uporu. To je tudi razlog, zakaj se Belorusija vedno bolj naslanja na Rusijo in zakaj bo v prihodnje bržkone, če na zahodu ne bo prišlo do preloma z agresivno politiko, gospodarsko še bolj tesno navezana na svojo vzhodno sosedo. Posledica tega premisleka so tudi bolj agresivne poteze beloruske države, kakršna je današnja aretacija opozicijskega voditelja.

Seveda, če bodo zahodne države proti Belorusiji uvedle nove sankcije, bodo s tem samo še zmanjšale svoj vpliv na to državo in v Moskvi, no, recimo da bodo veseli. To bi lahko pospešilo združitev obeh držav in potisnilo rusko mejo daleč na zahod, ruski državi pa dodalo še deset milijonov prebivalcev.

Naj bo jasno, da bo zahod proti Belorusiji za to potezo uvedel sankcije, čeprav česa podobnega nihče ni bil pripravljen storiti proti Izraelu, ne glede na številne žrtve med Palestinci med zadnjo vojno v Gazi. A tu ne gre za pravičnost, za spoštovanje človekovih pravic, za demokracijo in svobodo. Gre le za osvajanje ozemelj in širjenje vpliva. Treba pa je poudariti, da vedno bolj agresivne poteze zahoda provocirajo podobne odzive nasprotnika. To utegne postati še zelo zanimivo.