Prav smešno je, da po dvajsetih letih neuspešnega projekta preureditve afganistanske države, še vedno obstajajo ljudje, ki mislijo, da je potrebnega le še nekaj časa in volje za zmago zahodnega sveta nad Talibani. Po dvajsetih letih!
ZDA so vojno v Afganistanu izgubile. Težko je govoriti o neki mednarodni skupnosti, saj je jasno, da je do zasedbe države pod Hindukušem prišlo le zaradi ameriške politične volje, drugi pa so se temu pač priključili. Ko je v Washingtonu končno prišlo do spoznanja, da ta vojna preprosto stane preveč in da ni mogoče zagotoviti uspešnega konca, so tudi njihovi zavezniki morali začeti pakirati kovčke. Ali morda kdo pričakuje, da bodo države kot so Slovenija in Nemčija nadaljevale, tam kjer je Američanom spodletelo?
Polom ZDA v Afganistanu bo imel posledice. Najbolj boleča bo skoraj zagotovo val beguncev. Kaj hočemo, sodelavcev okupatorja ne mara nihče in Talibani se bodo skoraj zagotovo znesli vsaj nad delom vojaštva in drugih sodelavcev tujih sil. Ti ljudje bodo začeli trkati na naša vrata. Seveda, odgovornost vseh držav, ki so sodelovale v ameriški vojni v Afganistanu je, da poskrbijo za te ljudi, predvsem za tiste, ki so jih same urile in opremljale in ki so jim za časa njihovih operacij služili kot podporno osebje. Pustiti jih na cedilu ne bi bil le res grd signal svetu, bila bi nedopustna izdaja zaupanja teh ljudi.
Da bo država zaščitila ogrožene afganistanske novinarje in druge medijske delavce, ki so sodelovali z britanskimi mediji, je že pred dnevi napovedal britanski zunanji minister Dominic Raab. Britanci tako napovedujejo sprejem več kot 2.000 ljudi.
Še večji logistični zalogaj pri tem čaka ameriško vojsko, ki računa v naslednjih tednih in mesecih na varno preseliti najmanj 8.000 ljudi. Ker pa tolikšnega števila postopkov ni mogoče izvesti v tako kratkem času, naj bi prosilci na podelitev vizumov počakali v Katarju in Kuvajtu.
Tudi Slovenija bo, očitno, morala prispevati svoj delež. Ob tem je težko verjeti, da bo šlo tako lahko, da bomo evakuirali le nekaj prevajalcev. Ne, begunci bodo bržkone našli svoje poti v Evropo. Že zdaj se cele vojaške enote umikajo čez mejo, kaj šele bo, ko bodo Talibani zavzeli še več mest. Le vprašanje časa je, kdaj se bo afganistanska oblast preprosto sesula.
Če bodo begunci vsekakor problem, s katerim se bomo morali soočiti, pa imamo lahko nekaj več optimizma, kar se tiče drugih varnostnih groženj iz Afganistana. Najboj pozitivna posledica zmage Talibanov bi lahko bil konec proizvodnje in prodaje mamil, ki se je tako razširila po prihodu tujih sil. Morebiti bi se mednarodna skupnost lahko pogodila, s ponudbo ustrezne denarne pomoči, o koncu te škodljive proizvodnje. Na tem mestu se seveda postavlja vprašanje, kako in zakaj se je pod tujo okupacijo sploh lahko tako razširila proizvodnja mamil.
V zameno za priznanje njihove oblasti bi Talibani lahko posrbeli, da ne bodo oporišče skrajnim terorističnim skupinam. Predvsem Kitajska bi si lahko s ponudbo velikih investicij v afganistansko gospodarstvo zagotovila sodelovanje nove oblasti v preganjanju islamskih skrajnežev, ki hočejo svojo sveto vojno prenesti v kitajsko pokrajino Sinkiang. Tudi Rusi imajo interes, da regija ostane stabilna.
Zahodni svet se mora otresti iluzij, da je mogoče Afganistan še spremeniti. Poraz je očiten. Da, Talibani bodo državo povlekli v nazadnjaštvo, a proti temu se nima več smisla boriti. Posledica bi pač bila še desetletja vojne in izgubljanje milijard evrov, ki bi končali v žepih skorumpirane lokalne oblasti. Namreč, če tuje sile do zdaj niso uspele tega spremeniti, tudi v prihodnosti ne bodo bolj uspešne. Največji pokazatelj neuspeha so afganistanske varnostne sile, ki se niso sposobne upreti ofenzivi Talibanov. Poglejte, najprej je jasno, da so jih tuje sile slabo pripravile na samostojno delovanje. Čisto mogoče je, da je to tudi bil namen in da so ves čas služile le kot pomoč tujim silam, nihče pa jih ni hotel spremeniti v učinkovito vojsko, da se ne bi slučajno uprle. Po drugi strani njihovi porazi kažejo, da imajo Talibani veliko podporo med prebivalstvom. Če te ne bi bilo, ne bi niti mogli počakati teh dveh desetletih in se zmagovito vrniti na oblast. Če podpore ne bi imeli, bi bili spopadi za mesta mnogo bolj krvavi, njihovo napredovanje mnogo bolj počasno, odpor vladnih sil in prebivalstva mnogo bolj trdovraten. A tega ni.
Jinov svet 