Po še enih petkovih protestih je dobro viden razkol med gibanjem, ki zahteva padec vlade in opozicijskimi strankami, ki se zavedajo, da v tej sestavi Državnega zbora nova vlada ni preveč verjetna in da do predčasnih volitev skoraj zagotovo ne bo prišlo.  Protesti so se kljub veliki medijski pozornosti tako spremenili v karneval, ki ga politika ne jemlje več resno.  Niti vlada ne, ki je na začetku v strahu pred množico zagradila trg pred parlamentom in tja poslala veliko policistov, zdaj pa se obnaša, kot da se je protesti sploh ne tičejo.

V sobotnem Večeru je vodja poslanske skupine SD, Matjaž Han le potrdil, kar je sicer znano že nekaj časa, da predčasnih volitev ni na vidiku.  Že prejšnji teden  je poslanka SAB, Maša Kociper dejala, da so volitve na leto ali leto in pol škodljive za državo in da bi se po nepotrebnem krajšalo mandat tej vladi, če stranke levosredinske koalicije ne bi bile sposobne sodelovati.

Resnica je takšna, da če niso bili sposobni sodelovati pod Šarcem, skoraj zagotovo ne bi tega zmogli niti pod kakšnim drugim predsednikom vlade. A to, ali bo vlada padla tako ali tako ni v rokah opozicije, niti protestnikov, ampak članov koalicije in ta se, kljub uničenju Aleksandre Pivec zdi še vedno zelo trdna. Večino imajo še vedno in interesa je tudi dovolj, da nadaljujejo še nekaj časa in skušajo dobiti čim več vsak za svojo stranko. Ker so v nekaterih primerih njihove politične ambicije bile povsem zatrte, so postali, kakor v primeru SMC, tudi povsem imuni na medijske napade. Preprosto jim ni več mar, saj vedo, da imajo le še malo časa na oblasti.

Kljub opozorilom, se protesti proti Janševi vladi niso nikoli spremenili v shode, ki bi ponujali alternativo, bodisi kot podporo obstoječim strankam v opoziciji, bodisi v podporo neki novi politični sili. To je razlog, zakaj so postali tako zelo nepomembni in nimajo nobenega učinka več. Upam si trditi, da na razmerja moči na slovenski politični sceni mnogo bolj kot protesti, vplivajo medijski napadi na določene politike. SMC je podpora zgrmela na samo dno, DeSUS je močno načet. Toda, pozor, SDS je še vedno močna kot vedno, saj njihovi podporniki pač ne zaupajo drugim medijem, kot svojim, strankarskim. Po drugi strani ni velike mobilizacije h kateri od obstoječih strank opozicije, ni pa tudi nove instant stranke. No, resnici na ljubo se instant stranke z novimi obrazi in rešitelji ustanavlja tik pred volitvami.

Obstaja velika nevarnost, da bodo udeleženci protestov, potem ko bodo spoznali, da so ostali sami, doživeli veliko razočaranje in se bo to poznalo na volitvah. Da, zagotovo bodo politične stranke opozicije skušale izkoristiti njihovo energijo, toda tudi najbolj naivnim bo kmalu postalo jasno, da so se sprijaznile z obstoječim stanjem in da čakajo na redne volitve. Ne glede na morebitne cirkuse v Državnem zboru, ki bodo namenjeni vzbujanju pozornosti in ki ne bodo imeli nobenega učinka na delovanje države. Takšna je pač vloga opozicije. Če bi imela večino, ne bi bila opozicija.

To razočaranje bi se lahko sprevrglo v apatijo, ko bo do volitev res prišlo in vedno bolj nezadovoljni udeleženci protestov  bi lahko prišli do sklepa, da nimajo nikogar, ki bi ga lahko na volitvah podprli z vsem srcem.  Gre za velik problem celotne leve sredine, ki pretirano čistunsko presoja politiko in ki zaradi tega tolikokrat najde svojega rešitelja, ki ga potem kmalu polna jeze in sovraštva zavrže na smetišče zgodovine. Pahor, Jankovič, Bratušek, Cerar, Šarec, seznam se daljša. In ker se seznam daljša, ne more biti drugega sklepa, kot da ni nekaj narobe s temi politiki, ampak z njihovimi podporniki, ki niso nikoli zadovoljni. Tudi, če država gospodarsko raste, brezposelnost pada,  proračun psotaja vedno bolj uravnotežen in so učinki napredka dobro vidni po vsej državi.