Zadnji teroristični napad v Franciji je še enkrat več razgalil dvoličnost francoske države in hkrati tudi nevarnosti islamskega terorizma. Francija in njen predsednik so na papirju veliki branilci sekularizma, a kot smo videli v preteklih letih, so s svojo zunanjo politiko pomembno prispevali h krepitvi radikalnih islamistov. Celo podpirali so jih, kako bizarno, v boju proti sekularnim voditeljem muslimanskih držav. Sirija in Libija sta primera te nespametne politike.

Do včerajšnjega tragičnega napada je privedlo zaporedje dogodkov, ki se je začelo s tragično smrtjo francoskega učitelja, ki si je drznil poučevati o pomenu svobode govora in pri tem uporabiti karikaturo preroka Mohameda iz satiričnega časopisa Charlie Hebdo. Da ga je ubil Čečen je povedno. Mar se ni ves zahod zgražal nad Rusijo, ko je ta uničevala islamske skrajneže v tej kavkaški republiki? Jim niso zahodni mediji pogosto peli slave, tudi če so bili najbolj sprevržena oblika človeštva in so podtikali bombe pod stanovanjske bloke, zavzemali polna gledališča in jemali talce in celo izvedli enega najgnusnejših zločinov, ko so napadli šolo v Beslanu?

Francoski predsednik se je upravičeno postavil za svobodo izražanja. Da, svobodni svet ne sme popustiti pred pritiskom nazadnjaških skupin, ki vedno užaljene tekajo naokoli in vpijejo, da je treba pobiti vse, ki mislijo drugače. Toda, če smo pošteni, mora to veljati tudi za zanikovalce holokavsta ali tiste, ki mislijo, da moški ne more biti ženska, recimo. Pri obrambi svobode izražanja moramo biti dosledni, drugače bodo te nedoslednosti nasprotniki svobode izražanja s pridom izrabili. To v muslimanskem svetu pravkar počnejo, ko hujskajo množice proti Franciji. Češ, zakaj je v Franciji dovoljeno žaljenje njihovega preroka, malodane za sovražni govor pa se označuje nasprotovanje istospolno usmerjenim, na primer.

V boju proti sirskemu predsedniku Asadu je bilo dovoljeno vse. Vsi so vedeli, da se skrajneži iz vse Evrope podajajo tja boriti za razne uporniške skupine, a so to dopuščali. Tudi v Franciji. Nihče pri zdravi pameti ne bo verjel, da francoske oblasti tega niso vedele. Da se mladina iz francoskih mest čez Turčijo vali v Sirijo in tam pristopa k Islamski državi, ki jih le še dodatno radikalizira. S terorističnimi napadi, kot je bil ta v Nici, v cerkvi kjer je napadalec izvedel ne le napad na Francijo, ampak tudi na vso krščanstvo, se jim vse to vrača.

Bodimo pošteni. Za svobodo govora se ne bori z zagovarjanjem karikatur v nekem satiričnem časopisu. Ta je, priznajmo, žaljiv. Ne le do muslimanov, do vseh. Da, imajo pravico to početi, hvaliti jih pa ni treba. Ne, za svobodo govora se bori z doslednostjo, tudi z obsežno politiko integracije priseljencev iz muslimanskega sveta, še posebej pa z neusmiljenim bojem proti vsem skrajnežem. Domačim in tujim. Ti ne smejo najti niti minute miru na tem svetu, dokler ne bodo povsem uničeni. Niti približno pa ne smejo nikoli postati uporabno orodje za obračunavanje z drugimi državami, kakor se je to zgodilo v Siriji in kakor se poskuša narediti z Ujguri na Kitajskem.

Če smo že pri tem, Kitajska je uspešno zatrla radikalno gibanje v Sinkiangu in to ne s koncentracijskimi taborišči, kakor vam zdaj laže večina zahodnih medijev, ampak z ustrezno, četudi trdo politiko nadzora in reedukacije skrajnežev. Če misli zahod podpirati tudi ujgurske skrajneže, se lahko čez nekaj let zgodi, da bo nek ujgurski terorist sredi Bruslja ali Pariza izvedel teroristični napad in se bodo spet vsi delali, da to nikakor ni povezano z zunanjo politiko zahoda.

Da bi uničili skrajneže v naših sredinah, moramo privzeti tudi drugačno politiko do priseljevanja in ravnanja z manjšinami. Nedopustno je, da ob vsem govorjenju o integraciji obstajajo pravi geti, v katerih životarijo določene skupnosti,pogosto muslimanske veroizpovedi. Francija v desetletjih ni uspela rešiti tega problema. Namesto da bi postala talilni lonec različnih kultur in veroizpovedi, je dovolila nastanek vzporednih družb. Nekaj kar se dogaja, ker so priseljenci le poceni delovna sila, ki jo politične elite izrabljajo za poganjanje gospodarstev, brez premisleka kakšne posledice prinaša njihova povečana prisotnost.

Nujen je pa tudi premik v zunanji politiki. Dovolj je bilo zavezništev z državami, ki krepijo skrajneže. V mislih nimam le Saudske Arabije, ampak tudi Erdoganovo Turčijo, ki brezobzirno širi svojo interesno sfero, od Libije, Sirije, do Azerbajdžana. Bomo mar čakali, da se turški vojaki pojavijo na Kosovem in v Bosni? In kako dolgo bomo tiho ob saudskem izvažanju njihove skrajne ideologije po vsem svetu, da ne govorimo o njihovi brutalni vojni v sosednjem Jemnu? Po drugi strani je bilo dovolj tudi vmešavanja v notranje zadeve držav, ki nam ničesar nočejo. Sirija je dober primer. Namreč, z Asadom se lahko pogovarjamo, z voditelji islamskih terorističnih skupin pač ne.

Terorizma nikoli ne bomo povsem izkoreninili. Je kot kriminal, stalnica. Ampak, s skrajneži moramo obračunati, sicer se bomo nekega dne zbudili v strašljivem svetu.