‘Najbogatejša in namočnejša država na svertu – bodisi zaradi svoje nesposobnosti, izbire ali neke kombinacije med obema – ni v stanju izpeljati preproste naloge štetja glasov na minimalno učinkovit in zaupanja vzbujajoč način. Kot rezultat je verodostojnost volilnega procesa močno načeta in vsak preostanek avtoritete, s katero ZDA širijo demokracijo srečnim prejemnikom njihove dobrodušnosti po svetu, je blizu izbrisa’ je na Substacku zapisal Glenn Greenwald. Ko spremljamo počasnost preštevanja v nekaterih ameriških zveznih državah, ne moremo drugače, kot da se strinjamo.

Problem ZDA je, da posamezne države vsaka zase določajo volilno zakonodajo in da je pri tem, skoraj zagotovo tudi namerno, sama udeležba na volitvah otežena. Predvsem skupinam ljudi, katerih glasovi so nezaželeni, ker bi lahko spremenili razmerja moči. Drugače si ne moremo razložiti, kako lahko države kot Slovenija ali Nemčija v nekaj urah po zaprtju volišč že vedo, kdo bo zmagovalec, medtem ko se v Pennsylvaniji in v Georgii ves proces vleče še dneve in dneve, kar daje gorivo raznim teorijam zarote. Bi res bilo tako težko zagotoviti več volišč, več zaposlenih, ki bi glasovnice preštevali? Bi bilo res tako težko vložiti več v pošto, da bi lahko glasovnice hitro dostavila? Niti ne. Saj, celo med posameznimi ameriškim državami je velika razlika. Florida, ki je leta 2000 doživela kaos, je na tokratnih volitvah zelo hitro pokazala zmagovalca.

Udarec ameriškemu ugledu je po pričakovanjih zadal še sam predsednik Trump, ki se krčevito oklepa oblasti in opleta z obtožbami, da so volitve ukradene. Resnici na ljubo ni dokazov, da bi to bilo res. Med preštevanjem glasovnic so lahko navzoči opazovalci in republikanska stranka je poskrbela, da jih ima veliko. A če se rezultat zaradi specifičnosti tokratnih volitev radikalno spreminja v korist njegovega tekmeca in to ure in ure po zaprtju volišč, lahko razumemo, da marsikdo dvomi v rezultat. Tudi, če je razumljivo, da so demokrati bolj glasovali po pošti in da so se te glasovnice štele pozneje, kot tiste oddane na sam dan volitev.

Verodostojnosti pa ni izgubil le ameriški volilni sistem, ampak tudi mediji in razni strokovnjaki, analitiki, izvajalci raziskav javnega mnenja, ki so tako samozavestno napovedovali veliko zmago demokratskega kandidata. ‘Glede na seznam napak in ponižanj, ki so ga tako hitro sestavili, je vprašanje kateri racionalni posameznik jim bo še verjel, karkoli že rečejo? Iz telefonskega imenika naključno izbrani državljan bi bil tako, ali celo bolj zanesljiv pri napovedovanju,’ je še zapisal Greenwald.

Da, razlika med tem, kar se je napovedovalo in resničnostjo je velika, čeprav bo na koncu zakrita z dokaj udobnim vodstvom demokratskega kandidata. Ker v ZDA velika večina držav vse svoje elektorske glasove podeli zmagovalcu, to prekrije neverjetno tesne rezultate v nekaterih ključnih državah. Pomislimo, da so za Wisconsin nekatere ankete Bidenu napovedovale skoraj 10% prednosti, na koncu pa je odločilo nekaj desettisoč glasov. Pomislimo tudi, da so razni analitiki Trumpovo podporo pojasnjevali s privlačnostjo med belopoltimi moškimi, na koncu pa je predsednik prav med temi doživel nekaj osipa, medtem ko mu je uspelo prepričati več pripadnikov manjšin, kot kateremukoli drugemu republikanskemu kandidatu za predsednika ZDA daleč v preteklost.

ZDA po tem debaklu ne bodo sposobne samorefleksije. Demokrati bodo veseli, da so dobili predsednika, republikanci pa da imajo kljub vsemu zelo dobre rezultate po posameznih državah in da so obdržali večino v Senatu. Mediji, ki jih nihče ni poklical na odgovornost po prejšnjem polomu leta 2016, bodo nemoteno delali naprej, izvajalci raziskav javnega mnenja pa bodo še vedno prodajali svoje izsledke, kot da se ni nič zgodilo.

Kljub temu bo vsemu svetu še bolj kot doslej jasno, da ZDA niso svetilnik svobode in vzor demokracije. V resnici vedno bolj spominjajo na državo tretjega sveta.